Pokličite nas (031) 801-856    

Četrtek, 19. 3. 2015, 10 dni po predvidenem roku poroda. V spanju začutim bolečine v hrbtu. Kaj je zdaj to? Je to tisto, se sprašujem. Ah, kaj vem, bom še malo spala. Ne mine 8 minut in spet bolečina v hrbtu. Hm …, na 8 minut? A so to morda popadki? Kaj pa vem. Počasi se zbudim, ker z bolečino ne moreš spati, in si grem skuhat kavo. Z možem pijeva kavo na balkonu in se sprašujeva, kaj narediti. Seveda ne bova v prvem trenutku odhitela v bolnišnico, ker bolnišnic ne maram. Po drugi strani pa so mi tako ali tako rekli, da moram ob 12. uri na pregled. V miru in bolečinah pijeva kavo in se odločiva, da greva v bolnišnico šele ob 12. uri.

Medtem ko sva sedela na balkonu, se mimo pripelje prijateljica, ki je že imela otroke. Vprašala sem jo, ali so to popadki. Odgovorila je: »Stara, ti greš danes rodit.« Ok, si mislim in ji rečem: »A gremo še prej na kavo?« Seveda … Zdaj vem, da so to takrat bili popadki, a midva sva se še počasi odpravila na eno kavo.V gostilni sem na vsake toliko morala vstati, da sem predihala popadek, nato pa nadaljevala s pitjem kave.

Ura se je bližala poldnevu. Čas je bil, da se končno odpraviva v bolnišnico na pregled. Ob sprejemu in ultrazvoku mi ginekologinja reče, da sem odprta 2 cm in da bom po vsej verjetnosti danes ali jutri rodila. A ostati moram v bolnišnici. Kaj? A znorim? Ne veste, ali bom rodila danes ali jutri, a ostati moram v bolnišnici? Ne, gospa ginekologinja, to pa ne. Če bom danes rodila, ostanem, če pa bom rodila jutri, pa grem domov. Seveda me je gospa kritizirala, kaj se grem, zakaj nočem ostati, če bi rada doma rodila ipd. To boste razumeli le tisti, ki zares sovražite bolnišnice. Sama sem v svojem otroštvu bila zares veliko v bolnišnicah, zato jih niti videti ne morem, kaj šele, da bi ostala tam. V tistem trenutku bi nekomu plačala, da bi mi napovedal, kdaj bom rodila, in da bi vedela, ali ostanem tam ali grem domov. Nekako me pregovori, da ostanem.


Pridem v sobo za čakanje na porod. Sama sem. Solze so se mi že nabirale v očeh. Moj me gleda in pravi: »Glej, ni težave, ostal bom s teboj.« Nakar pride medicinska sestra in reče: »Gospod, kar pojdite domov, to še lahko traja.« Kaj? Kaj je s tabo? Nikamor ne bo šel! Z mano bo in pika. Ne bom sama tukaj zaprta. Ne želim vedeti, kaj si je ob mojih besedah mislila sestra, ampak sama ne bom. Čez časa naju prevara z izjavo, da nimam ob sebi stvari, primernih za bolnišnico, zato naj gre domov ponje, poje kosilo in se vrne. Hm, a res? In kaj naj počnem medtem? Kaj, naj tu umrem od žalosti? Kaj ste normalni? To sem si v tistem trenutku samo mislila, saj če bi to povedala, se mi verjetno ne bi dobro pisalo.

Sprijaznila sem se, da gre domov, ampak največ za eno uro. »Doma vzemi stvari, kupi si sendvič in se vrni,« so bile moje besede. Odšel je, jaz pa v jok. Kličem mamo. Povedala sem ji, da sem najbolj osamljen človek na tem planetu. Da moram biti sama v sobi in čakati. Kaj mi je rekla, se več ne spomnim. ???? Vem le, da bi vse naredila, da bi lahko v tistem trenutku odšla. Čez nekaj časa mi prinesejo kosilo. Nisem izbirčna, a če je to kosilo, sem kolo. Ob pogledu na kosilo so se mi solze še enkrat ulile.

Kmalu zaslišim, da se odpirajo vrata. V upanju, da bo vsaj nekdo z mano, počasi pogledam proti vratom. Verjeli ali ne, v trenutku, ko sem zagledala na postelji prijateljico, sem bila najsrečnejši človek na svetu. Kaj pa ti delaš tukaj, sem se po tiho spraševala. Namreč, vedela sem, da je do njenega poroda še nekaj mesecev. Pozabi skrbi, vseeno mi je, samo da si tukaj z mano. Najin pogovor … Ah, ne želite vedeti. ???? Bil je zanimiv, predvsem pa zabaven. Če bi lahko izbirala, si ne bi mogla izbrati boljše sostanovalke.


Čas je mineval hitreje, saj sem imela družbo. Čudovito. Kmalu zatem se je vrnil tudi moj mož. Čudovito, zdaj pa lahko grem rodit. Da, a še lep čas ne. Sestra je prišla preverit, koliko sem odprta. Pravi: »Ah, 4 cm. Gospa, pojdite malo na sprehod.« Naj povem, da sem popadke imela ves čas, in to na 5 minut, pa na 3, pa spet na 5 itn. A odpirala se nisem. Mukoma, res s težavo sva odšla na sprehod okrog bolnišnice. Oh, težka pot. Verjetno sem se ustavila na vsaka dva metra in predihala. Zakaj me silijo na sprehod, če ne morem hoditi? Kaj je zdaj to? Bom že rodila ali ne?

Ura se je bližala tretji popoldan. Prideva s sprehoda. Sestra preveri in reče: »Nič, gremo v porodno sobo.« To je zdaj to, zdaj pa bo. Dajmo, naj že rodim in grem domov. Pridemo v porodno sobo, kjer mi podajo navodila, da moram ob vsakem popadku na stranišče, se usesti in predihati. Pa naredimo tako. Ko se pojavi popadek, se odpravim na stranišče.

Katastrofa. Mislila sem, da se bom onesvestila. Začelo se mi je vrteti. Možu sem povedala, da tako ne bo šlo in da se vrniva k postelji. Pridem do postelje. Sestra vsa živčna pove, zakaj sem na postelji, če pa bi morala biti na stranišču. Pravim: »Gospa, zdaj pa me dobro poslušajte. Če bi radi imeli nosečnico, ki pade po tleh, lahko grem takoj nazaj, drugače pa bom kar ležala na postelji.« Seveda mi ni verjela in mi je zmerila pritisk. Izmeri prvič, pa se ji ni zdelo v redu, pa zmeri drugič, pa spet pravi, da to zagotovo ne meri dobro. Pa zmeri tretjič, pa pravi: »Gospa, kako ste vi sploh živi?« Dobro jutro, nizki pritisk imam, ne izmišljujem si. Po izmerjenem pritisku se je do mene začela lepše obnašati. Nisem človek, ki pretirava. Imam zelo visok prag bolečine in ne bi hlinila nekaj, če ne bi bilo res.


Nadaljujmo. Moji popadki so bili preblagi. Oziroma mojih popadkov naprava ni risala. Zakaj? Tega takrat nismo ugotovili, ampak šele pri drugem porodu. Pri 18. letih sem bila operirana po celotni hrbtenici. Eden od nasvetov zdravnika, ki me je takrat operiral, je bil, da ne smem roditi po naravni poti, ampak s carskim rezom. V hrbtenici imam 16 vijakov, kovine za izvoz, del hrbtenice tudi 'zacementirane' in za konec so mi iz medenice jemali še kost, ki so jo podlagali v hrbtenico. Pustimo zdaj to. To ni nič. Zakaj se je ginekolog odločil, da bom rodila po naravni poti, čeprav je specialist iz Valdoltre rekel, da ne smem tako, ne vem, a uspelo mi je roditi po naravni poti, čeprav sem imela občutek, da mi bo iztrgalo križ. Prav to naj bi bilo krivo, da se na napravi niso pokazali popadki.

Če niso naravni dovolj močni, kaj sledi? Seveda, umetni. Katastrofa. Tiste, ki še niste rodile, ne berite naprej. ???? Moj prag bolečine je zelo visok, a kaj za hudiča je to? Mislila sem, da bom umrla, res umrla. A vam povem, kako hudo je bilo? V tistem trenutku sem si mislila, pa kaj si res mogla biti noseča, da boš zdaj umrla ob teh umetnih popadkih? Grozni so, res grozni. Sreča, da sčasoma pozabiš. Če bi se spomnila tiste bolečine umetnih popadkov, zagotovo ne bi šla več rodit. Dodajajo umetne popadke, ki se vrstijo drug za drugim, mali pa se ne premakne nikamor.

Kaj je zdaj to? Po treh urah bolečin sem imela dovolj. Sestram sem povedala, naj naredijo carski rez, naj malega porinejo dol, naj naredijo karkoli hočejo, ker ne morem več. Očitno sem že bila videti ubogo, da so se odločile prerezati presredek in se 'vreči na trebuh'.

Kakšno olajšanje. Ne morem vam povedati, kako je bilo lepo čutiti, da se mali nekam premika. Zatem so sledili še štirje potiski in mali Dalmatinec je prišel na svet.




Natanko ob 18.59 sva spoznala svojega Saša. Fantka z dolgimi črnimi lasmi, težkega 3030 g in velikega 49 cm. In svet je postal lepši.



Danes ta moj fant slavi že 6. rojstni dan. Meni pa se zdi, kot da sem ga rodila včeraj. Fant moj, kaj ti želim?

Želim ti, da skozi življenje potuješ tako kot do zdaj. Z veliko mero igrivosti, nasmejanosti, spoštovanja in dobrosrčnosti. Predvsem pa ti želim, da bodo okrog tebe zmeraj tako dobri ljudje, kot si ti dober do vsakega. Naj tvoja dobrota nikoli ne izgine. Naj tvoj nasmeh zmeraj krasi tvoj obraz. In naj imajo tvoje roke zmeraj prostor za mamin objem. Fantek moj, radi te imamo. Vse najboljše za tvojih 6 let.