V tem letu dni od moje zadnje objave se je zares dogajalo. Napetost zaradi koronavirusa je bila na višku. Vse je bilo v zraku. Čeprav sva z veseljem načrtovala svojo poroko, do zadnjega trenutka nisva vedela, ali jo bo sploh mogoče izpeljati.
Nazadnje sem vam pisala o papirjih, kar si lahko preberete na tej povezavi. Uf, papirji in koronavirus. Vse ustanove na otoku so bile zaprte. Zaprte! Midva pa bi morala en mesec pred poroko imeti urejene vse papirje. Kako to izpeljati? Kako, če je vse zaprto? Po številčnih klicih na Korčulo, vključeno z vsemi zvezami, ki jih imam na otoku, smo se komaj dogovorili, da pošljem papirje v predogled, saj bi tako sporočili, ali imam vse urejeno in ali bo poroka izvedljiva. Ampak, pazi. Izvedljiva samo na podlagi papirjev. Če bo dejansko izvedljiva tudi zaradi koronavirusa, tega še sam bog ni mogel vedeti.
Naj poudarim, da sem nekaj več stroškov odštela za to, saj sem papirje na Korčulo poslala po hitri pošti in jih prav tako zavarovala. Saj veste, nočem tvegati. Ne morem si privoščiti, da izgubijo papirje, za katere sem plačala več kot 150 €. Po drugi strani pa nama je primanjkovalo časa in papirji so zares morali prispeti na otok v roku enega tedna. Tukaj moram pohvaliti pošto. Očitno je bilo vredno, da sem plačala, saj so papirji na otok prispeli že po 4 dneh.
Nato je sledilo čakanje. Mučno čakanje, da ti zlati papirji prispejo do osebe, ki jih mora preveriti. Papirji so prispeli, ampak ustanove so še vedno zaprte. Kaj zdaj? Barbara, vključi vse zveze, ki jih imaš in reši situacijo. Tukaj se morem zares zahvaliti Ivani z otoka, ki naju je preprosto rešila. Uredila je vse za naju. Rešila je vse dokumente, ki smo jih potrebovali. Namesto naju je hodila od osebe do osebe, da je poskušala rešiti situacijo. Veš, kaj mi je bilo najbolj všeč? To, da je kljub krizi in najini napetosti me zmeraj poklicala z nasmehom in mi dejala: »Nič ne skrbi, ti samo pripravi obleko in vse drugo, jaz bom tukaj na otoku vse uredila.«
Verjela sem ji. Nekako sem globoko v sebi vedela, da poroka bo. Da se bo vse skupaj uredilo in da se bova poročila.
Torej, papirji so po dolgi poti prišli do prave osebe, ki je potrdila, da imamo vse, kar potrebujemo. Ampak, papirje je treba pred poroko vložiti in tudi podpisati. Kaj pa zdaj? K sreči naju je gospa razumela, da ne moreva obiskati dvakrat Korčule. Od tega bi enkrat šla samo za to, da bi podpisala papirje. Kako smo se odločili? Odločili smo se, da bomo tvegali. Da bova papirje podpisala en teden pred poroko. To pomeni prvi dan, ko pridemo na dopust. Tako bova le en teden pred poroko imela zagotovilo, da se bo poroka dejansko tudi izpeljala. Ah, povem vam, prava kolobocija.
Od dneva, ko je gospa prejela papirje, do najinega dopusta je sledil še slab mesec. V tem mesecu sem uredila vse podrobnosti, organizacijo, gostišče, torto in druge stvari, o katerih vam bom pisala v naslednji objavi.
Nadaljujmo pri papirjih.
Prišel je dan pakiranja. Petek zvečer. V kombi smo strpali vso prtljago in vse za poroko. V soboto zjutraj smo že stopili na tla Korčule in se odpravili proti apartmaju. Da, na otok smo prišli v soboto, kar pomeni, da čez konec tedna nisva mogla ničesar urediti.
Dogovorjeni smo bili, da prvi dan, ko prispeva, greva na urad in končno podpiševa papirje. Na urad sva se odpravila v ponedeljek. Polna pričakovanj prispeva na urad, da končno urediva papirje in da si bova lahko obljubila večno zvestobo.
Že od daleč vidim na vratih neki listek in povem: »Kot zakleto, to ne pomeni nič dobrega.« Berem in šok. Ustanova je zaprta, matičarka je bila na poroki na drugem otoku. Kako? Kaj se to res lahko samo nama dogaja? Pokličem vse številke, ki so bile napisane na listku, nihče se ne oglasi. Živčna, nestrpna, tečna, razočarana, obupana. Vse sem že bila.
Odločim se, da je situacijo treba rešiti. Halo? Do najine poroke je še samo 5 dni, jaz pa nimam potrdila, da ta sploh bo. Odločim se, da bom naredila vse, kar bo treba, samo da se situacija reši. Gledam, kdo sploh dela in kdo ne. Vidim, da na eni tablici piše, da je župan prisoten. Odločim se, da ga obiščem. Čeprav sem vedela, da najbrž ne bo mogel rešiti sveta, sem se odpravila k njemu.
Prideva v pisarno, kjer naju sprejme tajnica. Povem vso zgodbo, povem, da bi najina poroka morala biti čez 5 dni, da bi danes morala podpisati papirje, da so moji gostje že na poti na otok in da se mudi pri izpeljavi poroke. Prosim, naj naredijo vse, kar morajo, naj mi nekdo drug izroči papirje, naj nekaj storijo, da bom končno pomirjena.
Ne vem, ali me je gospa razumela ali me je morala razumeti. Verjetno bi se sama lahko takrat samo razjokala. Vendar je v roke vzela telefon in klicala. Klicala je različne ljudi, da bi rešili našo poroko. Po nekaj klicih ji je končno uspelo priklicati matičarko, ki ji je povedala, da je na drugem otoku, kjer ima poroko. Med drugim je dejala, da lahko papirje podpiševa samo pri njej in da bo spet na uradu v sredo. Torej, čez dva dni in hkrati samo tri dni pred najino načrtovano poroko.
Kaj še lahko gre narobe, sem se takrat spraševala. Malenkost ali pa malo bolj razočarani smo odšli z urada in se odločili, da se vrnemo spet čez dva dni. Edina sreča takrat je bila, da smo bili na dopustu, tako da sem mogoče za malenkost pozabila na vse skrbi in se posvetila nam, morju in oddihu.
Sledila je sreda. Sreda, 29. 7. 2020. Znova se odpravimo v mesto na urad, saj smo bili dogovorjeni na uro. Mesto je bilo kljub epidemiji nabito polno z avtomobili. In kje naj pustimo avto? Zamujamo, tako kot vedno. Vsa parkirišča so polna, zamujamo, in to je najin zadnji dan. Kaj zdaj? Kje pustiti avto?
Nič, odločim se, da bomo parkirali nekaj korakov od matičnega urada, saj nismo imeli več časa. Parkirali smo na pločnik. Da, tako je. V sili vse narediš.
Odhitimo na urad. Končno prispemo. Urad je odprt, matičarka naju čaka. Z veseljem vstopiva in podpiševa vse papirje. A zdaj je treba plačati še takso. Kaj res? Dajte hitro papirje, bom plačala, kar želite, samo da končno rešim. Tekam po mestu sem in tja, od banke do banke, od trafike do trafike. Na koncu mi le uspe vse plačati. Odhitim na urad.
»Gospa, uspelo vam je,« so bile njene besede. Poroka bo v soboto, 1. 8. 2020, ob 16.30.
To je bil stavek, ko se mi je kamen odvalil od srca. Končno sem si lahko oddahnila, saj sem vedela, da poroka dejansko tudi bo.
Veseli odidemo iz urada, se odpravimo na zaslužen sladoled in nato v avto. Na avtu nas čaka papir, da, še en. A ta ni bil ravno posrečen, saj je bila kazen, ker smo parkirali na pločniku. Pogledam listek, ga pospravim v avto, se nasmehnem in rečem: »Ah, to bomo pa že plačali, samo da poroka bo.« ????
Se beremo naslednjič.
Storitev zagotavlja: Digitalpartner.si
Izdelava spletnih strani |
Optimizacija spletnih strani |
Marketinško - digitalna agencija