Pokličite nas (031) 801-856    

Nekaj mesecev nazaj smo v vrtcu dobili prikupne morske zloženke, nad katerimi se je Saš takoj navdušil. Le kdo ne bi bil vesel nasmejanega morskega psa in prikupne rumene hobotnice? Ker vse skupaj spominja na morje, je navdušenje bilo še večje, kot bi bilo sicer. Mami, mami, poglej, kaj sem dobil. To bi jaz rad obiskoval, so bile prve besede otroka.
Sprva mi ni bilo jasno, kaj naj bi pomenile kurentove igre v vodi. Nekaj trenutkov kasneje, ko sem prebrala, kaj vse tečaj obsega, sem vedela, da to potrebuje naš otrok.

Zakaj?
Vsako leto, ko prispemo na morje, imamo prvih nekaj dni težave, kako se spopasti z vodo. Da, prav ste prebrali. Saš noče hoditi niti po plaži brez rokavčkov. Tako se prve dni na morju sprašujem, ali je sploh smiselno, da smo šli na morje. Gledam druge otroke, vsi v rokah držijo lopatke in igrače in se na obrežju plaže igrajo v morju. Ampak naš? Naš pa ne! Ker ga očitno lahko voda poje, ali kaj? Pojma nimam. Vem samo to, da bi se zares rada izognila začetnemu strahu. Želim, da se tudi on tako kot drugi igra v vodi, ne da bi ga ob tem bilo strah.

Zato sem se odločila, da je ta tečaj pravi zanj. Seveda sem se kot vsaka mama pozanimala o vseh podrobnostih, preden sem ga vpisala na tečaj. Že ob samem pripovedovanju, da se otroci naučijo potapljati pod vodo, sem bila navdušena. Po drugi strani pa sem si mislila: da vam uspe, da se naš Saš potopi? Nemogoče. Poznam njegov značaj, poznam njegov strah, to vam zagotovo ne bo uspelo. Če vam uspe, ste res najboljši.

Tako so sledile prve ure kurentovih iger v vodi. Po končani prvi uri je Saš s tečaja prišel ves vzhičen. Od navdušenja je besede kar požiral, sploh nisem vedela, kaj mi želi povedati. Kar mi je uspelo razbrati, je bilo to, da se je imel zares odlično, in to je bila zame potrditev, da sem se pravilno odločila, ko sem ga vpisala.


Ker sem se na lastne oči želela prepričati, kako je na teh igrah, sem naslednjič odšla z njim. Vau, kapo dol. To je to, kar lahko rečem za plavalne učitelje. Ne pretiravam, a ko sem videla, kako otroke skozi igro pripravijo praktično do vsega, sem bila vesela do neba. Še sama bi si najraje nadela kopalke in se jim pridružila.

Otroci se najprej po bazenu razgibajo z različnimi vajami, od skakanja kot kenguruji, žabice, nato postanejo še letala in drugi otrokom zanimivi liki. Nato jih učiteljice učijo prve plavalne tehnike. Pokažejo jim, kakšna je pravilna drža, kako se odriniti, kako nastaviti roke, kako se »spopasti« z vodo. Na zelo prijazen način otroku pokažejo, da se jim vode ni treba bati in da se jim nič ne bo zgodilo. Dajo jim občutek varnosti in dosežejo to, da jim otroci zaupajo.



Nato je sledil zame najbolj pomemben del tečaja. Videla sem, da so učiteljice vzele igračke in jih nasule v vodo. Takoj sem vedela, kaj sledi. Otroci se bodo skozi igro naučili potopiti. V tistem sem, priznam, dvomila o tem, da se bo Saš potopil, saj vem, da se že ob tem, ko si umivava glavo, dere kot zverina, če mu v oči pride voda. Kaj šele, da bi se on potopil?

Nato je sledil trenutek čakanja. Nestrpno sem gledala, kako so se vsi otroci zapodili po igračke in se brez težav tudi potopili. Naš Saš pa kot pravi Dalmatinec stoji in čaka, da mu bo kdo po liniji najmanjšega odpora vzel igračko iz vode. Dobro, sem si mislila, tole pa ne bo šlo. Po nekaj trenutkih do Saša priplava učiteljica. Kakšno čudovito moč in kakšne čudovite besede je uporabila, še danes ne vem. Ampak Saš naenkrat zajame dih in se potopi. Kaj? Res? A se to res dogaja? Moj otrok se je potopil?

Če bi v tistem trenutku bila sama na bazenih, bi verjetno od sreče kričala. Ker ni bilo tako, sem se veselila sama pri sebi. Seveda, ponosna do neba. Moj otrok se je potopil, in to brez kakršnega koli strahu in 10-minutnega prepričevanja. Prav videla sem veselje v Saševih očeh, ko me je videl, kako sem bila vesela in ponosna nanj.



Do tistega trenutka sem videla dovolj, in če bi tukaj bilo plavalne ure konec, sem že več kot zadovoljna s tečajem. A tukaj smo bili komaj na polovici. Zatem so otroci izvajali še veliko drugih tehnik. Spremenili so se v jahače in zajahali konjička. Prav tako so gradili tudi največji grad na Ptuju. Zmagovalna pa je bila magična preproga, ki lebdi na vodi. Kot da smo v Aladinu, sem si mislila. Otroci so po tej preprogi tekali nad vodo. Vau, a lahko poskusim še jaz? Tudi jaz bi bila otrok, sem si mislila. Po preprogi so hodili kot medvedi, naprej in nazaj, tekali in se valjali kot palačinke.



Tečaj je zares odličen. Tako jaz kot moj otrok sva bila navdušena. Priporočala bi ga vsem, ki imajo mogoče, tako kot naš Saš, strah pred vodo. Prav tako ga priporočam tudi vsem malim nadobudnežem, ki v vodi uživajo. Saš vsak teden sprašuje, kdaj bo spet plaval in komaj dočaka vsak naslednji termin.



Razpoložljivih terminov je veliko, zato se le pozanimajte, kateri vam ustreza najbolje. Kurentove igre v vodi so primerne za otroke od 3. do 5. leta starosti. Potekajo v Termah Ptuj, otrok pa potrebuje le brisačo in kopalke. Več informacij lahko pridobite, če kliknete TUKAJ.

Hvala, plavalna akademija Kurent, da ste mojemu otroku pokazali, da voda ni noben bavbav. Hvala, da ste ga naučili veliko novega, predvsem pa hvala, da ste ga pripravili do tega, da se zdaj z lahkoto potopi. Verjamem, da bo vse te veščine letos na morju že uporabil.

Termalni pozdrav do naslednjič.

*