Pokličite nas (031) 801-856    

Mislim, da obstajata samo dva načina, da ga naučiš po principu stare šole, kot so naučili mene in verjetno večino drugih, ki to berete, in to je bilo videti nekako tako. Imela sem nekje 6 let, vsaj mislim, da je bilo tako. Smuči smo dobili od nekoga, verjetno sem bila že najmanj deseti uporabnik, ampak zame so bile takrat takšne, kot da bi bile nove. Vesela sem jih bila ravno tako, kot da bi dobila zadnjo izdano serijo. Še danes se spominjam, kako sva z atijem odšla na bližnji hrib, če bi se temu lahko sploh tako reklo. To je bil takšen mali hribček pri vrtcu, na katerem smo se sankali in smučali vsi z okoliških ulic. Pojma nisem imela, kako se smuča, kako mi bo uspelo, kako naj zavijam ali kar koli drugega, povezanega s smučanjem. Še pancarjev si nisem znala zapeti v smuči, kaj šele kaj drugega.

Ampak ati se takrat, če primerjam sebe zdaj kot starša, sploh ni bal ali pa tega ni kazal. S čisto preprostostjo in brez dvoma, da mi ne bi uspelo, je zapel pancarje v smuči in mi dejal, naj se spustim. Aja, kar tako? To je tako preprosto ali kaj? V njegovih očeh ni bilo zaznati strahu, zato sem se tudi spustila. In uspelo mi je. Sicer ni bil to neki vrhunski začetek smučanja, ampak so bili moji začetki. Po prvem dnevu, ko sem se znebila strahu, sem videla, da ni hujšega kot to, da padeš in se pobereš. Ne spomnim se, res ne, da bi mi kdo dajal kakšna točna navodila, kako smučati, kako narediti zavoje. Vse to smo dosegli sami. Otroci smo gledali drug drugega, se med seboj spodbujali in na koncu preverjali, kdo zna že več.

Obstaja pa še druga možnost, to je, da otroka vpišeš na smučarski tečaj, kot sem storila jaz. Sicer zdaj, ko pišem o tem, kako sem se sama naučila in o tem, kako se bo naučil moj otrok, malo dvomim o svojem načinu vzgoje. Ne da bi mogoče nepravilno postopala, ampak sprašujem se, ali je res potrebno, da mojega otroka uči nekdo drug, saj sem se tudi jaz morala naučiti sama? Pustimo te dvome za naslednjič.

Kot sem dejala, sem Saša letos prvič vpisala najprej v otroški smučarski vrtec. Naj vas takoj opozorim, ko vpišete otroka v skupino, dobro spremljajte dogajanje in to, kako vaš otrok napreduje. Že prvi dan, čeprav je takrat prvič stal na smučeh, sem opazila, da mu je čez nekaj časa postalo dolgočasno, saj si je želel nekaj več od igranja na snegu, kratkega smučanja po res zelo kratkem klancu. Vlečni trak mu je bil prepočasen, ko se je peljal po njem, je vzdihoval, čakal, kdaj bo na vrhu in tacal po njem, da bi bil hitreje na vrhu. Opazila sem, da mu je sicer med otroki lepo, vendar je nekako prerasel smučarski vrtec. Zato sem se že po prvem dnevu dogovorila, da ima naslednji dan individualne ure smučanja. To pomeni, da je sam z učiteljem in ta ima čas samo zanj.

Polna upanja in pričakovanj naslednji dan odhitiva na smučišče in čakava, koga bova dobila. Opozorilo št. 2: dobro preverite, katere učitelje imajo na voljo in ali lahko izbirate, katerega bo imel vaš otrok. Midva tako in tako nisva imela pojma, da lahko izbiraš, saj sva se prvič srečala s tem in nisva en dan prej izbrala. Ko sva takole čakala, vidiva, da so vsi učitelji s svojimi učenci že odšli na smučišče, ostal je le še samo en starejši moški. Ob pogledu nanj sem nekako upala, da to ni najin učitelj, saj ob prvem pogledu ni bil videti kot učitelj, ki bi se vživel v vlogo za učenje tako majhnih škratov, kot je naš. Če delaš z otroki, sploh tako majhnimi, moraš tudi znati z njimi. Bilo me je strah, da tega pri njem ne bo. Žal so se moje skrite napovedi uresničile. Saš je bil celo uro nezainteresiran, z učiteljem sploh nista sodelovala, nista se pogovarjala, med njima ni bilo tistega stika, ki bi moral biti. Ob koncu ure sem videla, da je Saš razočaran in ni navdušen nad smučanjem. Mislila sem, da je morda še premajhen. Čeprav je vsak dan z iskricami v očeh govoril, da bi rad smučal, danes tega ni bilo.

Nato sem se obrnila na učitelja in ga vprašala, kako se mu zdi? Tudi on me je razočaral. Dejal mi je, da Saš verjetno še ni pripravljen, da ni želel sodelovati, nima volje, da naj ga ne silimo itd. Bila sem nadvse razočarana.

Odšla sem do smučarske šole in povedala, kaj se je zgodilo, obenem sem povedala tudi to, da se mi zdi učitelj sicer prijazen, a se mi ne zdi primeren za učenje otrok, saj ne vzpostavi stika, da se ne zna, kako vam naj to obrazložim, obnašati po »otročje«. Saj veste, kaj želim povedati, kajne?

V pisarni na srečo naletim na prijaznega mladeniča, ki me spodbuja, da to zagotovo ni res, da otrok ne bi želel smučati in da je mogoče res, da ni naletel na pravega učitelja. Uf, spet dobim malce upanja. Po njegovi zaslugi in predlaganju dobimo tretji dan zares najboljšega 23-letnega učitelja smučanja. Že ob prvem stiku in dajanju petke so Sašu zažarele oči, prav tako pa tudi meni. Vedela sem, da je to ta, ki smo ga iskali, in vedela sem, da bo sin užival ob učenju na smučeh.

Tretji dan sem, priznam od daleč, tako da me Saš ni opazil, spremljala celo njegovo uro. Ves čas sta si z učiteljem dajala petke, ves čas ga je spodbujal, smejala sta se in zabavala. Ob koncu ure, ko sem odhitela do njiju, je Saš kričal od veselja: »Mami, mami, si videla, da sem se peljal kot Spider-Man?« Oh, fantek moj, seveda sem videla. Moje srce je igralo. Vesela sem bila, da je otrok končno užival.

Na koncu vprašam za mnenje še tega učitelja. Njegovo mnenje je bilo 100 proti 1 od prejšnjega dne. Povedal je, da Sašu gre zares dobro, da se hitro uči, uživa na smučeh in da bo po nekaj urah že samostojno smučal. Kar oddahnila sem si.

Po prvem mnenju sem bila namreč nadvse razočarana. Pa ne toliko za to, ker mogoče otrok res ne bi bil pripravljen, ampak zato, ker sem že dvomila o sebi in se začela spraševati, ali ga mogoče res silim v nekaj, kar mu ni všeč. A tretji dan sem dobila potrditev. Potrditev, da to ni res in da Saš želi smučati, da mu je v veselje in da se je imel zares čudovito.



Dragi straši, ne obupajte po prvem poskusu. Ni nujno, da so »krivi« otroci. Velikokrat okoliščine pripeljejo do drugačnih rezultatov. Poskusite še drugje, pri različnih ljudeh in šele takrat, če vam in otroku ne bo všeč, pustite času čas. Sama vidim, da bi naredila veliko napako, če bi drugi dan obupala.

Sašu smo namreč v svoji okolici poiskali čudovito učiteljico in z veseljem hodi na individualne ure smučanja. Ko je ure konec, bi še kar smučal, čeprav je že tako utrujen, da ne more niti stati. Upam, da bo zima še dolga in da bo na snegu preživel še veliko časa, kot si želi.

 

*