Pokličite nas (031) 801-856    

V zadnjih nekaj dneh me je doletelo kar nekaj takšnih dogodkov, ki so mi dali misliti. Ne vem, ne razumem in ne morem razumeti, kako so ljudje lahko takšni?

Kje je ostala strpnost, kje ste izgubili oliko, spoštovanje, sprejemanje in vse drugo? A vas tega starši niso naučili ali kaj se dogaja z vami?

Moja objava bo verjetno polna napetosti in obtoževanja, ampak na žalost ne gre drugače. Več večerov sem razmišljala, ali naj sploh napišem tole objavo ali ne. Ampak v meni je premagala zame dobra, za nekoga, ki bo tole bral, pa mogoče slaba stran. Preprosto vem, da to moram spraviti iz sebe. Mogoče pa se koga dotakne, mogoče kdo naslednjič premisli, preden izreče nekaj, kar bo posledično užalilo drugega.

Včasih se mi zdi, da bi morala živeti nekaj petdeset let nazaj, ko spoštovanje ni bil privilegij, ampak nuja. Včasih se sprašujem, kaj je narobe z mano? A sem edina, ki vidi, da to nikamor ne vodi? A sem edina, ki se bo vedno zavzemala za pravičnost, spoštovanje in sprejemanje? A sem res drugačna od drugih, ali sem jaz tista z zaprtimi očmi?

Prvič sem se počutila zares prizadeta kakšen mesec nazaj, ko je Saš prišel iz vrtca. Ob vsakodnevnem vprašanju, kako je bilo v vrtcu, sem dobila žalosten odgovor. Sovrstnik, katerega imena ne bom omenjala, mi je rekel, da imam grde teniske. Mogoče zdaj, ko berete, ne občutite tega, kar sem videla v sinovih očeh. Njegove oči so bile prazne, žalostne in prizadete. Ob njegovem tonu glasu sem se počutila ničvreden človek. Če sem se tako počutila jaz, kako se je šele moral počutiti on? Priznam, nekaj trenutkov sem bila samo tiho. Nato sem tuhtala, kaj naj mu odgovorim, da ga vsaj malo potolažim.

Mama je tista, ki mora vedno izbrati prave besede, pa naj bo situacija še kako težka. Kaj naj mu odgovorim, če sem v tistem trenutku bila užaljena verjetno bolj kot on. Nekako sem zbrala pogum, ga pogledala in dejala: »Saš, verjetno ni mislil tako. Z atijem sva ti kupila lepe teniske.« Ob tem sem se nasmehnila in ga objela. V tistem dnevu mi je to zgodbo o grdih teniskah povedal najmanj trikrat. Ni in ni mogel pozabiti, kaj se mu je zgodilo. Še zvečer, preden je zaprl oči, mi je dejal: »Mami, a imam res lepe teniske?« »Da, Saš, najlepše teniske imaš. Če ti sovrstnik še kaj reče, mu povej, da imaš lepe.«

Tisto noč nisem mogla spati. Nekako me je bolelo to, da je bil Saš razočaran, obenem pa tudi jaz. Po glavi se mi je podilo nešteto vprašanj. Nikakor nisem mogla razumeti, zakaj bi en otrok, ki je star komaj tri leta in pol, nekomu rekel, da ima grde teniske? Kaj res? V življenju ga bo čakalo še nešteto ovir, ampak nikakor nisem mogla sprejeti dejstva, da se bo to začelo že pri tej starosti. Kako se je to lahko zgodilo, zakaj se je to zgodilo?

Ne morem razumeti, kako lahko otrok, ki šteje le tri leta, ponižuje. Kako? Roko na srce, za Saša si upam trditi, da nikoli ne bi izrekel česa takšnega. V bistvu niti nima razloga, da bi kar koli rekel, saj nima od kod. Tudi sama nikoli ne rečem, da ima nekdo grde stvari, pa naj bodo to superge, oblačila ali kar koli drugega. Ljudje imamo različne okuse, meni recimo najbolj ustreza, da imam obute teniske, nekomu drugemu, da ima sandale. A zato še nimam pravice povedati, da ima tisti, ki ima obute sandale, grde. Od kod bi lahko otrok slišal takšne primerjave, če ne od svojih domačih?

In potem se vprašam: starši, kako učite svoje otroke? A je res treba delati razlike že v vrtcu? A je to zares potrebno? A res morajo biti debeli in suhi? Črni in beli?


Zakaj? A nismo vsi ljudje?

Naslednji dan, ko sva odšla v vrtec, je pred nama hodil ta fant in njegova mamica. Saš se je ob pogledu nanj takoj spomnil prejšnjega dne. Žalostno me je pogledal in mi zašepetal: »Mami, a mu boš, prosim, povedala, da imam lepe teniske?« In spet je nastala tišina. Če primerjam tale stavek o teniskah z vsem tem, kar ga še čaka v življenju, je res ničeln, a na njem je pustil posledice. Naj se zdi stavek še tako nedolžen, je pustil težko breme. Če je tole ustvarilo toliko grenkobe, kaj bo šele čez nekaj let.

A je to zares potrebno?


NE, ni potrebno. Da, vem, da svojega otroka ne bom mogla večno braniti, a vsega tega razočaranja ni treba začeti že pri treh letih, če bi starši vzgajali otroka v duhu sprejemanja drugačnosti.

Dragi starši, ne pravijo zastonj, da je otrok naše ogledalo. Ne vzgajajte ga že na samem začetku v takšnega človeka. Zadržite se, pazite, kaj govorite. Pomislite, kako bi se počutili vi, če bi vam nekdo izrekel nekaj, kar vam ni všeč, nekaj, kar bi vas užalilo. Naučite ga, da ne bo nesramen, da ne govori nekaj, česar ne želi, da bi mu drugi izrekli. Naj sprejema vse ljudi okrog sebe, čeprav so drugačni od njega.

Bodite prijazni, bodite človeški. Vzgajajte svojega otroka v dobrem duhu in poštenosti. To je tisto, kar šteje, ni težko.
Samo začeti je treba s spoštovanjem.



*prejšnja objava
 

*