Pokličite nas (031) 801-856    

Duda, mala silikonska stvar, ki potolaži, nas začasno reši lakote, ko že pripravljamo stekleničko ali pa ravno trgamo s sebe oblačila, da ponudimo dojko, zverinskega kričanja, po drugi strani pa predstavlja velik strah, predvsem takrat, ko se odločimo, da je čas, da se otrok odvadi.

Kdaj pa sploh je ta čas?

Če vprašate vse ostale »pametne« domače in prijatelje, je že prepozno, pa naj bo to pri enem letu ali štirih. Ker vsak, ki gre mimo tvojega otroka, vsaj enkrat reče: »Kaj še vedno imaš dudo? Eh, tako veliki fant/punčka pa res več nima dude. Joj, kako si grd/a z dudo.«

Kaj res? Ob teh stavkih bi lahko bruhala. Zmeraj, ko sem slišala kaj takega, bi najrajši nekoga oklofutala. Dajte, ljudje, brigajte se zase. A je res treba uporabljati te standardne fraze? Moj otrok, moja pravila. Da, jaz sem tista, ki sem ga rodila, jaz sem tista, ki skrbi zanj, in jaz bom tista, ki bom rekla, kdaj ne bo imel dude.

Da se kar tukaj takoj popravim. Ne, nisem jaz tista. Otrok je tisti, ki se bo odločil, ko bo pripravljen, da ne bo imel več dude in pika!

Najin prvorojenec Saš je imel dudo natanko dve leti oziroma dva tedna manj. Na začetku, ko se je še samo dojil, duda ni bila tako zanimiva. Kasneje, ko sva prenehala z dojenjem, je bila duda neki nadomestek moje dojke. Duda in mamin objem sta bila edina, ki sta ga potolažila. Bila so obdobja, ko je sploh ni pogrešal, in bila so obdobja, sploh proti koncu, ko bi jo imel v ustih 24 ur na dan. Bolj se je bližal konec, bolj sem opazila, da ima dudo k večjemu za igranje. Dobila sem občutek, kot da jo ima v ustih samo še iz navade. Seveda so padali komentarji z vseh strani, da je duda fuj itd.

Zmeraj sem dejala, da bo otrok sam pokazal, kdaj je pripravljen dati dudo stran. In ne moreš verjeti. Imela sem prav.


Spomnim se, da smo bili pri moji mami in sledil je dopoldanski spanec. S Sašem se odpraviva v spalnico in zraven vzameva dudo. Uleževa se na posteljo in se stisneva drug k drugemu. Začuda dudo drži v rokah in si je ne da v usta. Vse skupaj mi je že bilo nekoliko sumljivo, a nisem niti pomislila na dejstvo, da bo to konec obdobja dude. Čez nekaj trenutkov pogleda dudo in reče: »Duda fuj.« Kaj? Se to res dogaja? Spretna mami izkoristi priložnost, zato ga vprašam: »Saš, a je duda fuj?« Odgovoril je: »Da«. Nato rečem: »A jo bova pustila pri babici, da jo vrže stran?« Odgovor je bil pritrdilen. Z velikim presenečenjem primem dudo in jo pospravim v žep. Saš zaspi, zato odidem iz sobe. Od veselja sem že skoraj skakala v zrak, vendar sem še vedno malo dvomila.

Ko se je zbudil, dude ni več pogrešal. Zvečer smo se odpravili domov in takrat sem bila prepričana, da bodo težave, ko se bo spomnil na dudo. Ko sva opravila vso večerno rutino, sem se z njim odpravila v posteljo. Po nekaj trenutkih me vpraša, kje je duda. Uf, srce mi je začelo kar razbijati od sile. Sašu sem lepo obrazložila, da ko sva bila pri babici, je rekel, da je duda fuj in da sva jo dala babici, da jo vrže v smeti. Vse je lepo sprejel, ponovil za mano, kaj sem mu povedala, se obrnil in čez nekaj trenutkov zaspal. Dosežek tako za mamo kot za otroka. V naslednjem tednu je še trikrat vprašal za dudo. Takrat sem mu ponovno obrazložila, da je več ni. Saš je to lepo sprejel in tako smo se rešili dude za vedno.

Takrat sem vedela, da sem naredila prav. Vesela sem bila, da sem počakala, da je otrok bil sam pripravljen na to, da se poslovi od dude in zato nam je tudi uspelo. V to sem več kot prepričana.

Drugič. Lina, malo težji primer. Dudo je imela dvakrat raje kot Saš. Ves čas sem se bala in govorila, da pri njej zagotovo ne bo šlo tako zlahka. Že po značaju je veliko bolj trmasta in odločna kot Saš. Dudo je imela natanko dve leti in dva meseca. Proti koncu zmeraj več namesto zmeraj manj. Priznam, ko imaš drugega otroka, preprosto nimaš več toliko časa kot takrat, ko imaš samo enega. Nekako se nisem nameravala ubadati s tem, da ne bi imela več dude. A tokrat sem imela malo sreče.

Bili smo pri tašči. Lina je bila že ves dan, to je bil takrat dosežek, brez dude, ker smo jo preprosto pozabili doma. Sedimo za mizo in Lina se spomni, da bi imela dudo. Obrazložim ji, da smo dudo pozabili doma in da jo bo dobila zvečer, ko pridemo domov. Nakar tast izkoristi priložnost in reče, da duda ni bila dobra in da je ponjo prišlo letalo in jo odpeljalo. Lina mirno pogleda, pokaže na nebo in vpraša: »Letalo odpeljalo?« Vsi, upanja polni, pritrdimo: »Da, Lina, letalo je odpeljalo dudo.« Lina se obrne in se gre igrat. Kaj, tako lahko bo? A ne, to pa zagotovo ne. Pogledamo se za mizo in upamo, da nam je uspelo. Da se je duda odpeljala in je težava rešena. Dan se nadaljuje in Lina niti enkrat ne omeni dude.

Čudovito. Odlična priložnost, da jo izkoristim. Upala sem samo lahko, da ob spanju ne bo nastala panika. Zvečer se umijemo in odidemo v posteljo. Lina se že obrne, kot da spi. S partnerjem se začudeno pogledava, kaj res? Sploh se ni spomnila? Nenadoma se zasliši žalostni glas: »Mami, kje je moja duda?« Priznam, srce se mi je trgalo, ampak morala sem poskusiti. Lini povem, da smo bili pri dedku, kjer je letalo odpeljalo dudo. Ponovila je zgodbo, ki sem jo potrdila. Brez joka se stisne k meni in zaspi. Naslednji dan je še enkrat povprašala po dudi. Spet sem ji povedala, da je letalo odpeljalo dudo. Od takrat naprej ni več povpraševala po dudi.

Dvakrat ista taktika. Otroka sta bila preprosto pripravljena, da se odvadita. Prepričana sem, da če ne bi bila pripravljena, vse to odvajanje ne bi potekalo samo v enem večeru. Tako pa sta bila sama odločena, da dude več ne potrebujeta.

In kaj bi vam svetovala pri odvajanju?

Ne poslušajte drugih. Poslušajte svojega otroka. Vi ga najbolje poznate. Vedeli boste, kdaj je otrok pripravljen, da se nečemu odpove. Vi in vaš otrok sta tista, ki morata sodelovati, in ne vsi tisti okrog vas, ki vam z neprimernimi komentarji to odvajanje samo še otežujejo.

Srečno.






 

*