Pokličite nas (031) 801-856    

Zgodilo se je ravno na pravi dan. Dan, ko sva praznovala 5. obletnico zveze. Trenutek, ki ga verjetno vsaka ženska čaka vse svoje življenje. Trenutek, ko se ponovno zaljubiš, trenutek, ko postaneš najsrečnejši človek na tem svetu.

Najin dan je bil popoln. Zjutraj sva najprej odšla na izlet v Benetke, kjer sva se imela zares fantastično. Če te zanima kako, klikni tukaj. Čez ves dan nisem niti malo sumila, da se mi bo zvečer zgodilo nekaj najlepšega na tem svetu. Seveda je to tretja najlepša stvar, ker prvi dve sta rojstvo najinih otrok.

To vam moram povedati, čeprav takoj ne boste izvedeli konca. Ampak vse te malenkosti, ki so se nama zgodile čez dan, jaz pa tega sploh nisem opazila?
Naj začnem na začetku. Takoj ko sva izvedela, da odhajava na izlet v Benetke, sem, priznam, sama pri sebi dejala: Oh ti moj Kalik, to je idealna priložnost, da, če že kdaj, me zaprosiš tam. Prvič bova na izletu sama, prvič brez otrok, prvič v tako čudovitem mestu, le kaj bi lahko bilo lepše kot to, da me v tako čudovitem mestu vprašaš, ali bi bila tvoja žena. No, na vse to sem kasneje pozabila.



Sproščeno sediva na kavi, nekje sredi Benetk. Pred nama sedi hrvaška državljanka in z velikim navdušenjem govori, ali smo videli, kako je en fant zaprosil svoje dekle za ženo sredi Benetk v teh malih ladjicah in kako so vsi ploskali, kako je bilo lepo in oh in sploh. Ah ... v tistem nisem vedela, ali sem bila žalostna, jezna, vesela ali kaj sem sploh bila. Ampak nisem več mogla biti tiho. Pogledam svojega partnerja in rečem: »Vidiš, tako se dela. To je prava snubitev.« Moj me samo pogleda, se grenko nasmeji in reče: »Vidiš, jaz pa se tega nisem spomnil, ne?« Po tem dogodku sva načela pogovor. Oziroma sem ga bolj načela jaz, vsa pametna, kako bi jaz isto naredila, če bi bila moški. Joj, sploh si ne predstavljam, kako se je v tistem trenutku moral počutiti, saj je imel že načrt, da me bo zvečer zaprosil.

Najin dan je nato potekal zelo romantično. Da, kako pa bo drugače, če sva bila v tako čarobnem mestu. Zvečer, ko smo se vračali v Piran, sva se pogovarjala, kaj bova naredila. Ali greva domov ali bova še ostala na morju in prvič preživela vikend sama brez otrok. No, ko sem že tretjič vprašala Sašija, kaj bova, je bil njegov odgovor kot vedno: »Ne vem, kakor ti hočeš. Da, čudovito. Kaj pa drugega?« To je isto kot tisto, veš, ko vprašaš moškega, kaj bi pa danes jedli in odgovor je: »Vseeno mi je.«

Po razmisleku sem seveda dejala, da če sva že na morju, morava iti v najino mesto, Portorož, saj bi bil greh, da se v njem ne bi ustavila. Zakaj? Zato, ker sva prav v Portorožu bila na prvi dan najine zveze in nama je to mesto še toliko bolj pomembno kot vsa ostala.

Ko sva prispela v mesto, sva se odpravila, tako kot vedno, na kavo v isto gostilno kot na najin prvi dan zveze, v Mariborski ek. Niti na misel mi ni padlo, da se bo zgodilo kaj posebnega, ker sva zmeraj, ko sva bila tukaj, šla na pijačo prav sem. No, da se tukaj malo ustavim. Takrat mi sicer ni bilo sumljivo, a kasneje, ko me je že zaprosil, sem povezala dogodke. V Portorožu je največ modrih con in seveda plačaš parkirnino. In kaj je bilo na ta večer sumljivo? To, da sem po listek odšla jaz. Da, prav ste prebrali. Zmeraj, ko kje parkirava, se želim podati po listek, da bi Saši lahko v miru parkiral, ampak mi to ne uspe, ker vztraja pri tem, da ga bo kupil on. No, tokrat mi je prvič uspelo. Ko sem šla do parkomata, mi je bilo malo čudno, da lahko danes plačam jaz. No, ker je ravno padal dež, sem mislila, mogoče pa zato, da na hitro vse urediva in odhitiva pod streho.

In kaj se je v resnici dogajalo v tem času? Saši pred mano ne more ničesar skriti, res ničesar. Vem, da sem si včasih sama pri sebi mislila, da me res ne more zaprositi, ker če kupi prstan kakšen dan prej, ga ne more nikamor skriti. Doma poznam vse naše kotičke do podrobnosti. Točno vem, kje so kakšne stvari in res ni prostora, kam bi lahko skril prstan. Ker je to dobro vedel, je vse odlično izpeljal. Hehehe.

In kam je skril prstan?
Saši je slikopleskar, kar pomeni, da je naš avto zmeraj poln orodja in škatel, kjer je to orodje spravljeno. Zaročni prstan je skril v eno od škatel, kjer ima spravljen vrtalni stroj. Kasneje mi je to povedal in dejal, da se velikokrat spomnim, da mu bom očistila avto in da če še tam pogledam, potem res ne bi vedel, kaj naj naredi. V tem času, ko sem jaz odšla po listek, je neopazno odprl prtljažnik, iz škatle vzel prstan in ga spravil v žep.


In tako pridem cela ponosna, da lahko vsaj enkrat plačam parkirnino. Ko sva vse to uredila, se odpraviva proti gostilni. V njej sva preživela dobri dve uri in se spominjala najinega prvega dne. To sva se tako in tako zmeraj, ko sva sedela tukaj, tako da spet ni bilo nič sumljivega. Ko sem ravno pila svoj zadnji požirek piva – da, tudi jaz si ga kdaj privoščim, me Saši vpraša, po kateri ulici oziroma kje sva se sprehajala prvi dan ob morju. Seveda mi ni bilo nič sumljivo, saj je Saši zelo pozabljive narave. Povedala sem mu, da ni bila ulica, ampak je bila betonska steza ob morju. Nekaj časa še je tekel pogovor, nato Saši reče: »Joj, nisva vzela dežnikov, zdaj pa tako zelo dežuje.« Začudeno ga pogledam in rečem: »Ti potrebuješ dežnik? Saj imava avto samo dvesto metrov stran, bova pač tekla.« No, to mi je bilo zelo čudno, ker ne vzame nikoli dežnika, pa naj pada dež ali toča.

Nato sva poravnala račun, se prijela za roke in odšla proti avtu. No, vsaj jaz sem mislila, da bo tako. Po nekaj metrih hoje po dežju čisto po dalmatinsko. Saši ne hodi hitro, je tipičen Dalmatinec. Samo polako, da se ne umoriš. Zavije na plažo. Hm, takrat mi vse skupaj postane sumljivo. Ok, sama sva, greva na sprehod. A ne v dežju in brez dežnikov. Ker je bila situacija ravno takšna, da sva bila prvič v štirih letih sama brez otrok, sem si mislila, ah, pa naj bo, kaj se bom obremenjevala glede dežja in zato, da sva premočena, glavno je, da skupaj uživava te kratke trenutke. Nekako sem pozabila na to, da pada dež, in na to, da se nekaj dogaja. Njegova roka je postajala potna. V tistem trenutku se mi je zdelo, da se nekaj dogaja, a ker je najin pogovor normalno tekel, sem spet pozabila na to, da me pač drži malo bolj močno kot po navadi in da se njegovo telo rahlo trese.

Prispeva do plaže, do istega dela poti, kjer sva se sprehajala natanko pred 5 leti in celo ob približno istem času. Saši na hitro pogleda okrog. Zdaj vem zakaj, takrat se mi ni zdelo niti malo sumljivo.  Objame me in nekaj časa stojiva objeta ob morju. Da ne pozabim, stojiva ob morju, dežuje pa vedno bolj in bolj. V tistem trenutku začutim, da njegovo srce bije kot še nikoli. V mislih se sprašujem: kaj pa ti je zdaj, zakaj ti srce tako močno bije? In še preden sem lahko to izrekla, seže v žep in pade na kolena.


O moj bog! Res? Se mi to res dogaja?

In nato odpre škatlico, me pogleda in reče: »Bi se poročila z mano?«

Najlepše besede iz ust mojega partnerja. Balzam za dušo. Trenutek, v katerem je bilo moje telo polno čustev, polno adrenalina, nepopisne sreče in veselja. Priznam, ne vem točno, kaj sem mu odgovorila. Ali je to bil kratek ali dolg odgovor. Vem samo, da sem rekla nekaj v smislu: »
Ja, seveda se bom!«  

Srečna kot še nikoli. Od veselja sem skakala v zrak in najraje bi kar zakričala. Tako sva ob morju, objeta in polna veselja, v nalivu dežja preživela še vsaj 20 minut, saj nikakor nisem dojela, kaj se mi je ravnokar zgodilo.

Priznam, vseeno mi je bilo za dež. Četudi bi takrat padali kamni z neba, se ne bi ganila iz najlepšega prostora v Portorožu. To je bil zagotovo eden najlepših dni v mojem življenju, ki bo za vedno ostal v lepem spominu in se ga bom z veseljem spominjala.

Dragi moj bodoči mož. Nikakor ne bi mogel bolje izpeljati snubitve, saj je bila popolna. Romantična, polna spominov in edinstvena. Zdaj lahko z velikim ponosom rečem, da imam največjega romantika na tem svetu. Hvala ti za vse in ne pozabi, da te jaz in tvoji otroci ljubimo do neskončnosti.


Zdaj so se začele priprave na poroko. Kje in kdaj bo poroka, pa naj ostane skrivnost, tako kot sva lahko skrivnostna in »odštekana« samo midva. Obljubim pa, da bo res čudovita, nepredvidljiva in nepozabna.

 

*