Pokličite nas (031) 801-856    

DRUGIČ!

Prvič sva namreč to zgodbo prestala pred natanko letom dni.

Tega dopusta na morju ne bova nikoli pozabila. Bilo je natanko 12 dni pred mojim predvidenim rokom poroda. Ja, prav ste prebrali. Zadnjih 14 dni smo šli na morje. In to ne kar nekam, ampak na našo čudovito Korčulo. O njenih biserih vam spregovorim v drugih objavah.

Po natanko dveh dneh uživanja na morju pride trenutek, kot da bi naju nekdo polil z mrzlo vodo. Bili smo na plaži. Saš je takrat bil še edinček in imel leto in pol. Tisti dan smo preskočili njegovo dopoldansko spanje. Ah, pa kaj, sva si rekla, saj bo spal na plaži. V sanjah! Po dveh urah na plaži se brez razloga, ampak res brez razloga, vrže na tla in začne kričati. Midva ga gledava, pogledava drug drugega, se sprašujeva, ali mu je kateri od naju kaj naredil in spet gledava njega. Saš leži na tleh, tolče z nogami in rokami in zraven kriči. Ker nama je vse to takrat bilo še novo, sva bila šokirana.

Priznam, takrat, ko se je to zgodilo prvič, sem mu ponudila vse. Od čokolade do soka, do vseh stvari, ki jih drugače ni smel imeti, samo zato, da bi se končno pomiril.

Vsa plaža je strmela v naju. Nisem vedela, ali me je bolj sram zato, ker se mali dere, kot da bi iz njega izganjali hudiča ali zato, ker si mislijo, da sem verjetno ˝ful˝ zanič mama. Ampak midva sva bila v šoku. Prav nič ni pomagalo. Vse, kar sva mu dala, je vrgel vstran, in to s tisto najhujšo jezo. Minilo je že dobrih 20 minut, mali pa še kar kriči. Nosila sva ga po plaži, mu pela, si ga podajala iz roke v roko, verjetno ni stvari, ki je nisva naredila. Ampak ni in ni nehal. Če si ga stisnil k sebi, je bilo samo še huje. Takrat je začel brcati in tepsti. Ugotovila sva, da je najbolje, da ga pustiva na tleh in umakneva vse stvari, ki bi bile morebiti zanj nevarne. Po dobrih 40 minutah, ko sva bila z živci pri koncu, sem se odločila, da edino, kaj lahko poskusim, je to, da ga dam v voziček in peljem na sprehod. Ja, pa ja! Ga dam v voziček, privežem, on medtem ne utihne za sekundo. Vseh 15 minut, ko sva se sprehajala ob plaži, je kričal, kot da ga ubijaš. Meni se je mešalo. Nikoli ne bom pozabila tega občutka, ko ne veš, kaj bi naredil, da bi se nehal dreti. Najrajši bi se takrat ugreznila v zemljo.

Po dobri uri je omagal od utrujenosti. Zadnjih pet minut, ko je nastala tišina, si sploh nisem upala pogledati v voziček, ker me je bilo strah, da bom s tem naredila kaj narobe in spet bo kričal. Veš, tisti občutek, ko ugotoviš, da se lastnega otroka bojiš? Groza.

Še tisti večer sva z mojim obrnila pol spleta in ugotavljala, kaj bi bilo narobe z najinim otrokom. Kaj se nam dogaja? Po nekaj prebranih forumih sva bila namesto pomirjena še bolj prestrašena. Ne bom pozabila komentarja, ko je ena od mamic napisala, da ima njena hči podobne izpade, le da se namerno praska po rokah do krvi. Kaj?! Šok na šok! Kaj je narobe z mojim otrokom?

Šele čez čas (beri dobra dva meseca) sva ugotovila, da je to verjetno trma! Ampak ne tista trma, če, recimo, ne dobi stvari, ki si jo želi. Pri nas je bilo to v smislu, če si naredil kaj narobe oziroma namesto njega. Takrat še Saš ni znal govoriti in seveda ga midva nisva razumela. Od majhnega je želel biti samostojen. In če si mu pomagal pri hranjenju, on pa je želel sam, se je vrgel na tla in začel kričati. In to kričanje je vedno trajalo vsaj pol ure. In kaj je najhujše? Po končanem kričanju, ko je ugotovil, da ima dovolj, je vstal in se začel smejati. Res, ali kaj? In potem se sprašuješ, ali si nor ti ali otrok?

Ja, to obdobje je pri Sašu trajalo dobre pol leta. Ne morete si predstavljati, kako nama je bilo, ko je to naredil v trgovini, ker sem dala izdelek v košaro, namesto da bi to storil on. In pa v gostilni, ko sem mu Cedevito stresla v vodo, želel pa jo je on. Uf, če pomislim nazaj, me spreleti srh. Dejansko sva se teh pol leta spraševala, ali je sploh dobro kam iti, da otrok spet ne bo imel svojih izpadov. Po pravici povedano, sva se svojega otroka bala.

In danes se zgodba ponavlja, le da je tokrat Saša zamenjala Lina. Resno? Kaj sva komu naredila slabega, da morava še enkrat skozi vse to?

Zvečer gresta Lina in Saš spat. Po natanko eni uri začne Lina kričati. Odhitim v spalnico, v upanju, da je izgubila dudo. Poiščem dudo in ji jo dam. Ampak ne, to ni to. Lina kriči dalje. Poiščem stekleničko, če je morda žejna. Ne, tudi to ni. Stisnem jo k sebi, da bi jo potolažila, ona pa me odriva vstran in kriči. Kmalu ugotovim, da je ne morem pomiriti, in če bo tako nadaljevala, bo zbudila Saša. Zato se odločim, da jo odnesem v dnevno sobo. Medtem še vedno kriči, me odriva vstran, se meče in tolče. Z mojim se spogledava in samo rečeva, zgodba se ponavlja. To kričanje, metanje, odrivanje je trajalo natanko 40 minut. Spet sva poskusila vse. V roke sva ji dala igrače, hrano, pijačo, čokolado, ampak ne, prav nobena stvar ni bila dobra in vse je vrgla vstran. Ker sva videla, da ne bo učinka, sva sedela ob njej in čakala, da mine čas. Ko se je naša mala šefica umirila, naju pogleda in se začne smejati. Ja, pa ja, pa kaj se vidva delata norca iz naju? V trenutku, ko se je umirila in nasmejala, nisem vedela, ali naj bom vesela, da je končno nehala ali naj bom jezna, ker ima izpade, potem pa se dela, kot da nič ni. In tako je po 40 minutah kričanja nasmejana in se začne igrati. Le poglejte jo, kako je bila vesela ob 00.20 uri zjutraj, ko je prenehala s kričanjem. 

Razlika med Sašem in Lino je to, da se Lina dejansko vrže na tla tudi takrat, ko ji ne daš nekaj, kar bi želela imeti. Čisto izsiljevanje. Seveda ji prav tako ne dam, ampak potem se gospodična vrže na tla in razkriči. :) Ne razumem pa tega njenega kričanja vsako večer. Ko že odspi dve uri, se zbudi in začne kričat. In to traja pri nas že en teden vsako večer. :/

Prosim, recite, da nisem edina in da ima še kateri starš takšno izkušnjo. :) Če imate kakšne učinkovite metode, kako preprečiti to metanje, bom zelo vesela vaših predlogov.

Danes mi sicer to več ne pride do živega tako, kot mi je pred letom dni. Vem, da je to obdobje, ki sicer zna trajati kar nekaj časa, ampak vem pa tudi, da bo enkrat minilo. To so očitno radosti starševstva in jih sprejmem. :)

*