Pokličite nas (031) 801-856    

Verjetno bo tale blog sprožil plaz kritik, ampak nekje se moram izpovedati.

Sama svoje otroke vzgajam v upanju, da tega, česar ne želijo, da jim kdor stori, tudi sami ne naredijo drugim. Že od samega začetka ju učim, da drugih ne tepejo in potiskajo. In res, tega nikoli ne počneta. Doma se seveda med sabo tu in tam sporečeta, ampak, saj veste, to je bratska ljubezen. Včasih mi je za tole vzgojo malo žal, ko vidim, da prideta iz vrtca pogrizena in v modricah. A v vrtcu je res veliko otrok in vzgojiteljice ne morejo ves čas biti pozorne na vse otroke. Saš je sicer že tako velik, da mi pove, kaj se je dogajalo. Tako od njega izvem, ali ga je kdo udaril ali ugriznil. Lina je na žalost še premajhna in tega ne zna. Tolažim se s tem, da je to verjetno eno od obdobij odraščanja.

A, da je starš zraven, ko njegov otrok udari mojega in pri tem ne reče ničesar! Ok, takrat pa lahko znorim.

Bili smo v restavraciji z igrali. Najina otroka sta res manjše rasti in bolj suhcene postave in se mi zdi, da sta posledično kar vaba za vse tiste, ki radi napadejo nebogljene otročke. V miru pijem kavo in gledam otroka, kako se igrata. Čez nekaj časa opazim, da do Line pristopi deklica, nekje iste starosti kot Lina, in jo udari. Najprej sem seveda šokirana in molčim. Pogledam okrog in vidim, da je to opazila tudi njena mama. In nič! Rekla ji ni čisto nič. Lina seveda plane v jok in prihiti k meni ter kaže na deklico. Ok, potolažim Lino in si mislim, da mogoče njena mama ni videla, kaj je naredila. Sedim (ne več tako v miru) in nadaljujem s pitjem kave. Vidim, da se deklica spet približuje Lini. Pogledam okrog, vidim, da tokrat vstane tudi dekličina mama in spremlja situacijo. Deklica spet udari Lino in jo potisne. Lina plane v jok in prihiti k meni, njena mama pa spet nič!


Pa kaj res, pa kaj znorim? A si ti normalna? Vidiš, da tvoj otrok namerno tepe mojega in ne rečeš ničesar? Nekako potolažim Lino, ki se tako in tako ni več hotela igrati, saj se je bala deklice, v meni pa vre. Najraje bi znorela, šla do mame in ji povedala kaj ji gre. Ja, prav ste prebrali.

Če me pa kaj razjezi, pa je to, ko vidim, da nekdo namerno tepe mojega otroka, vse to spremlja njegov starš, ki pri tem ne reče ničesar. Ja, pa dobro, kam smo prišli? Zdaj se bodo že otroci tepli kar tako? Že od majhnih nog jih učiš nasilja? Kaj je s tabo narobe?

Vse, kar ste prebrali, sem takrat imela samo v glavi, saj nisem želela zganjati neke scene. Naša igra je potekala naprej. Ker se Lina ni želela več igrati sama, saj se je bala, sem se z njo igrala in jo spremljala na vsakem koraku. Čez nekaj časa do naju spet pristopi deklica. V njenih očeh sem videla, kaj namerava. V trenutku, ko je želela zamahniti proti Lini, sem ji z lepim tonom dejala, da tega ne sme početi in da se ne smejo pretepati. Deklica me je šokirano pogledala, se obrnila in odšla vstran. Kolikor sem videla, ji moje besede niso prišle do živega.

Lina je imela natanko 10 min igranja v miru. V trenutku, ko sem Sašu pomagala splezati na igralo, je deklica odhitela do Line in jo spet najprej udarila, nato pa potisnila, da je padla. Lina plane v jok. Pogledala sem, kje je njena mama. Stala je dva metra vstran in spet ni rekla ničesar! Ok, takrat pa mi je počil film. Precej na glas in z osornim tonom sem zraven mame dejala, da tega ne sme početi in da se ne pretepamo.

Kaj misliš, da sem kaj dosegla? Mama me je samo čudno gledala, kot da sem z drugega planeta, vzela svojo hčerko in se odločila, da je zdaj čas za odhod domov. Pa kaj res? In potem stojim sredi igralnice in se sprašujem, kdo je tu nor? Jaz, ki svojega otroka vzgajam v upanju, da je do drugih prijazen, ali ona, ki podpira nasilje?

Ne razumem nekaterih staršev, RES NE! Nikoli ne bom razumela, da nekdo podpira nasilje in pri tem ne reče ničesar. Pri vsem tem se mi smili samo deklica, saj ni kriva, da je takšna, krivi so njeni starši, ki jo vzgajajo v tako osebo.

Otroci so naše zrcalo. Poskrbimo, da jim bomo dajali lep zgled in da bodo zrastli v dobre in srčne ljudi.

 

*