Ker je naša mami lansko leto praznovala 50. rojstni dan, sem se odločila, da ji pripravimo nekaj posebnega. Posebnega, tako kot je v našem življenju posebna tudi ona.
Za vse, ki ste zamudili oddajo, naredim kratek povzetek:
Življenje najine mame ni bilo blesteče. Preživela je predvsem več padcev kot vzponov. Pri rosnih 18. letih je morala oditi od doma z nekajmesečnim dojenčkom – mojim bratom. Čeprav je bilo težko, je le to ni strlo. Vedela je, da mora narediti vse, da s sinom zaživita na novi poti. Poiskala si je službo, varstvo in poskrbela, da sta z bratom preživela tiste najhujše dni.
Čez nekaj let sem rodila jaz. Majhna, pridna deklica. Ja, seveda, tako ali tako ni res. Dobila je eno malo kričečo punčko, ki je svojo prvo noč prespala za svoj 4. rojstni dan. Tako da, drage mame, verjemite, da imate pridne otroke, saj sem bila jaz katastrofa.
No, da se ne izgubim. Naše življenje je bilo zmeraj skromno. Morje, izleti, igrače, o tem smo lahko samo sanjali. Žal si tega nismo mogli privoščiti. V spominu mi najbolj ostane to, kako je mamo vsako leto skrbelo, kako bo zbrala denar za nakup najinih delovnih zvezkov in knjig. Stvari, ki so potrebne, da izšolaš svojega otroka. Da nama je lahko to omogočila, je morala vzeti posojilo. Spomnim se tudi, kako nikoli nisem mogla na rojstne dneve svojih sošolcev, saj preprosto ni bilo denarja za darilo. Kljub vsemu sva s strani najine mame prejela toliko ljubezni, sočutja in topline, da je tehtnica pretehtala vse tiste materialne stvari, ki jih nisva imela.
Bila pa je ena in edina materialna stvar v našem življenju, ki je vsem ostala v lepem spominu. To je bil mamin avto, Citroen Saxo. Edina stvar, ki si jo je naša mami, ko je imela službo, lahko kupila, in to nov avto. To je bilo nekaj neprecenljivega. Spomnim se … Bila sem v osnovni šoli, mami pa mi je zjutraj povedala, da gre po avto in pride pome v šolo. Še preden se je pripeljala, sem se pred vsemi pohvalila, da pride mami pome z novim avtom. To je bil najlepši dan v mojem življenju. Nestrpno sem pričakovala, da se pripelje in da lahko vsem pokažem, da imamo tudi mi enkrat nekaj novega. Nekaj, kar si je mami težko prislužila, in nekaj, kar nam bo dalo novo upanje v življenju. In potem se pripelje. Od veselja sem skočila v zrak. Tako ponosna sem bila nanjo in na naš avto. Res lepi trenutki, ki mi bodo zmeraj ostali v spominu.
In zakaj vam to govorim?
Ta avto ni samo navaden avto. Nam je pomenil ogromno. Pomenil je nov začetek, novo upanje. Največ pa je pomenil naši mami. Čez nekaj let je s tem avtom imel brat prometno nesrečo. Seveda smo bili veseli, da je z bratom vse v redu, videla pa sem, da v očeh mame ni več tiste iskrice, ki je bila prej, ko je imela Saxoja. Od takrat naprej je mami zmeraj, kjerkoli je videla kakšnega Saxoja, v veselju rekla: »Poglej, tak je bil moj saxo.« Prav tako se je nekoč na nekem službenem izletu, kjer je videla točno takšen avto, kot ga je imela sama, z njim slikala. Prav žarela je na tisti sliki, vam povem. Tale naš Saxo nas je spremljal vsepovsod. Tudi doma smo imeli vse možne kode nastavljene tako, da, ali je bil Saxo ali pa je bil Citroen. Povem vam, da našega gesla za WiFi ni bilo težko uganiti, saj se je glasilo Citroen. Verjetno še, če bi imeli geslo za hladilnik, bi to bil Saxo ali pa Citroen.
In ker je ta avto toliko pomenil naši mami in vsem nam, sem se odločila, da nekako moram nekje poiskati točno takšno vozilo, kot smo ga imeli, ko sem bila majhna. Preiskala sem ves splet, a žal nikjer nisem našla nobenega. Vedela sem, da nekako moram priti do njega in odločila sem se, da bom naredila vse, da ga dobimo. V tuhtanju, kaj narediti, sem se spomnila, da bi lahko pisala na Dan najlepših sanj. Oni bodo zagotovo znali pomagati. Poslala sem jim našo zgodbo in upala, da me pokličejo.
Minilo je nekaj tednov, nakar zazvoni telefon. Ko so se predstavili in povedali, da kličejo iz oddaje Dan najlepših sanj, je moje srce zaigralo. Od adrenalina sem se začela tresti. Skakala sem v zrak in od veselja kričala.
Kar nekaj časa (beri: nekaj mesecev) sem z njimi preživela po telefonu, jim povedala celotno zgodbo, bila pri njih na obisku, pošiljala slike itd. Šele takrat sem videla, koliko ljudi je potrebnih, da se uresniči ena želja. Ko gledaš oddajo, se ti zdi WAW. Vse je videti tako preprosto in predvsem lepo. A sploh ni. Toliko ljudi sodeluje pri eni želji, da si sploh ne moreš predstavljati. Sama sem imela stik z vsaj petimi različnimi osebami in povem vam, prav vsi so primerni za tole oddajo. Tako srčni, prijazni, pripravljeni pomagati. To so ljudje, ki jih v oddaji sploh ne vidiš. Ljudje, ki se vživijo v tvojo zgodbo, ljudje, ki čutijo isto kot ti. Naredili bi prav vse, da želja uspe. Ne morete si predstavljati, koliko dela je vloženega v samo eno željo. Oni pa jih v eni oddaji izpolnijo več. Res, nikoli si nisem predstavljala, da je za vsem tem veliko neprespanih noči, truda in želje, da izpeljejo vse tako, da bo popolno.
Hvala vam, 24 ur, in hvala vsem sodelavcem, ki sodelujete pri oddaji Dan najlepših sanj. Peter, ti pa si tako in tako car. Tako sproščen, vesel in nasmejan voditelj, ravno pravšnji za to oddajo. Hvala vsem skupaj.
Si želiš pogledat naš izsek iz oddaje? Potem klikni tukaj.
Dragi bralci.
Najina mami naju je naučila, da je najbolj pomembno to, kar nosimo v srcu. Naučila naju je, da so materialne stvari nepomembne in da je glavno to, da smo skupaj in se imamo radi. Vzgojila naju je v odkriti in srčni osebi. Danes sem vesela, da je bilo tako. Vesela sem, da znam ceniti vse, kar si prislužim sama. Vesela sem, da imam danes svojo družino in vesela sem, da lahko njeno znanje in vzgojo predajam na svoja otroka.
Ne pozabite: največ šteje tisto, kar nosimo v srcu, vse ostalo je nepomembno.
Storitev zagotavlja: Digitalpartner.si
Izdelava spletnih strani |
Optimizacija spletnih strani |
Marketinško - digitalna agencija