Veselje, pričakovanja in nestrpnost so bila na vrhuncu. Saš je med svojimi skromnimi željami izrazil eno prav posebno. Rad bi se peljal z vlakom. To željo nam je ponavljal že dva meseca, a nikakor nismo našli časa, da bi se odpravili. Če pogledam iz druge perspektive, časa si preprosto nismo vzeli.
Ker je naneslo, da bi tako ali tako morala iti na pregled k zdravniku v Maribor, sem se odločila, da gremo z vlakom in Sašu uresničimo željo. Zdaj nastane druga težava. Kako sama z obema na vlak? Zraven potrebujem vsaj en voziček, kajti Lina še ne ve, kje lahko hodi in kje ne oziroma razume, ampak ne uboga, mala upornica.
Dan pred našo novo dogodivščino sem razmišljala in se odločala, bi ali ne bi. Sašu seveda nisem še ničesar izdala, kajti če bi mu povedala, da gremo na pot z vlakom in kasneje ne bi šli, bi to bilo preveliko razočaranje. Zato sem modro molčala. Lino sem tisti dan imela doma, saj je imela sistematski pregled. Uf, natrpan urnik, napeto bo. Le kako bom to izpeljala?
Na koncu so premagale želje sina in odločila sem se, da se vseeno odpravimo z vlakom. Napočil je dan D. Saša sem zjutraj odpeljala v vrtec, z Lino pa sva odšli k zdravniku. Tam sva na hitro opravili in se odpravili na železniško postajo, da bi kupili vstopnice. Prispeva do okenca za izdajo vstopnic in poveva, kaj želiva. Vlak ima zamudo, opravljajo dela na progi. Ja, seveda. Kaj res? Zakaj se vedno nam nekaj dogaja, ko se nekam odpravimo? Zakaj gre zmeraj vse narobe?
Tisti dan sem imela vse načrtovano, kot je treba. Če bi vlaki vozili, kot bi morali, bi v Maribor prišli ravno pravi čas, kot smo bili naročeni pri zdravniku. Ampak, zakaj bi vse šlo po načrtu? Ja, tako ali tako, da pri nas ne. Prva težava je bila, da je v tistem času vozil samo hitri vlak, kar pomeni, da moramo med potjo enkrat prestopiti. Prestopiti, kaj res?
Sploh ne vem, kako bom najprej dala na vlak Lino, ki mora biti pripeta v vozičku, in nato še Saša ter vse »nepotrebne« nahrbtnike, ki jih imamo s seboj, nato pa vse to še enkrat razložila na postaji in spet naložila na drugi vlak. Ojoj, bog mi pomagaj. Ok, se tolažim in upam, da nekako bom že vse skupaj uredila. Saj sem vendar mama. In mame zmoremo vse!
Najprej smo morali čakati na vstopni postaji, našem čudovitem Ptuju, 25 min, ker je vlak imel zamudo. Med čakanjem smo izvedeli, da bomo na drugi postaji, kjer naj bi prestopili, morali z avtobusom ali vlakom. Ampak, ker ima naš vlak že zamudo, se lahko zgodi, da bomo avtobus zamudili, na vlak pa še bomo morali počakati. Hahaha, saj nisem vedela več, ali mi je smešno ali naj se kar razjočem.
Ok, še naprej se tolažim, da bo vse v redu, otrokoma ničesar ne razlagam in upam na najboljše. Čakanje na prvi postaji je bilo dolgo, kot je dolg ponedeljek. Predstavljaj si, da imaš otroka, ki si tako močno želi na vlak, nato pa mora čakati še 25 minut. Uf, ne želiš si vedeti, kaj vse sem si izmišljevala ob že tisočem vprašanju Saša: »Mami, zakaj ni vlaka? Kje je vlak? Kdaj bo prišel? Zakaj ga še ni?« in potem vsako sekundo: »Mami, je že tu?« »Ah, ne še Saš. Ni še ga. Vlak ima zamudo. Samo še malo počakamo in bo prišel.«
Minilo je kar nekaj časa in nato se je zaslišal hrup. Približeval se je vlak. Pogledam Saša in začutim zadovoljstvo. Veselje, pričakovanje, svetleče oči. Priznam, v tistem trenutku mi je igralo srce. Ko sem videla, kako je vesel in kako kriči: »Mami, mami, glej, vlak prihaja,« sem vedela, da sem storila prav, ko sem se odločila, da se na to pot podam z vlakom, čeprav sama z otrokoma.
K sreči obstajajo še dobri ljudje, ki so mi pomagali voziček z Lino naložiti na vlak in tako smo bili v slabih dveh minutah že vsi na svojih sedežih. Tako ponosno in mirno sta sedela na vlaku in opazovala okolico, da bi se lahko z njima peljala do Portoroža. Naša vožnja žal ni trajala dolgo, saj smo že zelo kmalu morali prestopiti. No, bi morali prestopiti, a ker smo imeli smolo z vlaki in njihovim delom, smo na Pragerskem izstopili in čakali nadaljnja navodila. K sreči sta otroka vse skupaj dobro prenašala, tako da ni bilo nepotrebnega prerekanja in lovljenja po progah.
Kmalu smo ugotovili, da imata zamudo za našo nadaljnjo pot tudi avtobus in vlak. Ampak mi ne moremo več čakati, ker bomo v nasprotnem primeru zamudili pregled pri zdravniku! Sama sem vedela, da je to konec naše vožnje in da žal moram Saša razžalostiti in mu povedati, da moramo pot nadaljevati z avtom. Zbrala sem pogum in Sašu povedala resnico. Njegov odziv ni bil prijeten. Njegove oči se niso več iskrile in nasmeh je izginil z obraza. Oh, ti fantek moj.
Poklicali smo atija, ki je prišel po nas in nas peljal naprej. Sašu pa sem obljubila, da bomo takoj, ko odpravijo delo na železniških progah, spet odšli na pot z vlakom. Srčno upam, da bo to kmalu, saj me vsak dan, ko se peljemo mimo železniške proge, vpraša: »Mami, so že popravili progo?«
Storitev zagotavlja: Digitalpartner.si
Izdelava spletnih strani |
Optimizacija spletnih strani |
Marketinško - digitalna agencija