Tretji del zgodbe si lahko ogledate na tej povezavi.
Imamo to, kar potrebujemo. Stavek, ki drugim ne pomeni nič. Nama pa ponuja novo upanje, novo potovanje in nov zagon. Obenem pa tudi mogoče nova razočaranja in dolge, težke dneve. Seme so dali zamrzniti, nama pa so razložili celoten postopek.
Najprej je sledilo čakanje na prvi dan menstruacije, da si lahko začnem vbrizgavati injekcije. Sledil je dolg postopek. Injekcije, punkcija, prenos in čakanje na potrditev, ali je nosečnost ali ni. Spet dolgi trenutki, še daljše noči in čakanje, ali bova končno dobila razlog za veselje.
Po nekaj dneh se je najina pravljica spet razbila na nekaj tisoče koncev. Pojavila se je krvavitev in s tem konec. Konec tega kratkega obdobja, ko sem v glavi že imela predstavo, da bomo končno postali družina.
Čeprav sva bila z živci že na koncu in v čistem obupu, sem vedela, da morava naprej. Vedela sem, da nama bo enkrat uspelo. Sledil je nov boj. Nova menstruacija in spet ponovni postopek. Injekcije in vse drugo, kar spada zraven. Celice se niso proizvajale, vse je kazalo na to, da se ne bo dobro končalo. Uspelo mi je ustvariti samo dve celici. Dekleta, s katerimi sem govorila, so imela po 10, 20 ali več celic, jaz, revica pa dve. SAMO dve celici! V obupu se odpravim na punkcijo.
Tretji dan prenosa sem na pregled prišla obupana. V mislih sem imela samo to, da se tako ali tako nobena ni prijela. Nakar zdravnik reče: »Obe celici sta se oplodili, in to zelo dobro.« To je bilo nepopisno veselje. Ne znam vam opisati svojih občutkov sreče. Po dolgi in naporni poti, polni težkih trenutkov, končno nekaj oprijemljivega. Nisem mogla verjeti, da sem končno na pravi poti. Še isti dan so mi vstavili eno celico, eno pa dali zamrzniti in shranili.
Sledil je najtežji del. Čakanje, ponovno čakanje. A tokrat drugačno. Tokrat smo čakali, ali bo prišla menstruacija, ali bo zdržalo do tretjega tedna, do krvnega testa. V teh treh tednih sem samo upala in prosila boga, naj mi pomaga. Naj mi pomaga obdržati ta čudež v meni.
Prišel je dan krvnega testa. Ko smo ga opravili, so mi dejali, naj odidem domov in me bodo poklicali, kakšni so rezultati. Dejali so, da me pokličejo okrog 12. ure. Tisti dan se je ura vlekla kot še nikoli. Sekunde so postale ure. V teh štirih urah nisem vedela, kam naj grem, kaj naj počnem, kaj naj razmišljam in kako naj se zamotim.
In potem zazvoni telefon. Ura še ni odbila dvanajst. Gledam v telefon in ne vem, kaj naj naredim. Ali naj se oglasim? Bo novica dobra ali slaba? Bo ta klic spremenil moje življenje?
Se nadaljuje ...
Storitev zagotavlja: Digitalpartner.si
Izdelava spletnih strani |
Optimizacija spletnih strani |
Marketinško - digitalna agencija