Drugi del zgodbe najdete tukaj.
Moški so že po naravi bolj ranljivi, sploh če je govora o njihovih modih. Zato si še toliko bolj ne morem predstavljati, kaj je doživljal in kaj se je podilo po njegovi glavi v trenutku, ko je zdravnik rekel: »Gospod, pri vas je zaznana čista NEPLODNOST.«
Po dolgi tišini, ki je nastala ob teh besedah, nama zdravnik razloži nadaljnji postopek. Takrat nisva vedela, kaj vse bova morala še prestati. Sledila je punkcija mod, ki je bila neuspešna. Nato biopsija mod, spet neuspešna. Po dveh neuspešnih postopkih sva dobila napotnico za psihologa. Menim, da je tisti trenutek, ko ti nekdo predlaga psihologa, šokanten. Veš, da nekaj ni v redu ali da se nekaj ne bo dobro končalo, glede na to, da pri vsem tem procesu potrebuješ strokovno pomoč.
Odpravila sva se do psihologa. To je bil najdaljši pogovor v najinem življenju. Predstavili so nama možnost donatorskih celic. A res? Bila sem šokirana in razočarana. Midva želiva imeti svojega otroka, česa ne razumete? SVOJEGA! Ne potrebujem nobenih donatorskih celic, jaz želim partnerjeve celice. Želim, da je otrok podoben obema staršema in ne nekomu drugemu. Seveda se niti malo nisva strinjala z njihovimi ponudbami, ki jih povedo tako, kot da je ta proces kar neka rutina. Ponujena nama je bila tudi možnost posvojitve, za katero se nisva odločila. V upanju, da nama uspe, sva odšla domov.
Sledila je tišina. Najdaljša vožnja od zdravnika proti domu, v kateri nobeden od naju ni spregovoril niti besede. Ko sva prišla domov, so se težki trenutki in dnevi v tišini samo nadaljevali. Med vsemi postopki sva se že izgubila. Začela sva se oddaljevati drug od drugega.
Po nekaj dnevih mi je partner rekel: »Pojdi stran od mene, ne morem ti dati otrok.« Stavek, ki zareže globoko v srce. Vedela sem, da iz njega govori razočaranje in žalost. Vedela sem, da je to le njegova jeza in da to ni bilo iz srca. Brez premisleka sem odgovorila: »Nikamor ne grem, preveč te imam rada, da bi te zapustila!«
Tihi dnevi so se nadaljevali, začela sva se oddaljevati. Noči sem prebedela s telefonom v roki in iskala rešitev. Iskala ljudi, zdravnike, specialiste, kogar koli, ki bi nama lahko pomagal in nama dal upanje, da je možno. Da je možno, da nekoč tudi midva postaneva starša.
Nekega jutra sem sem odločila, da temu naredim konec. Sama pri sebi sem si rekla, da je možno in da bom poiskala tistega, ki mi bo pomagal. Med iskanjem sem zasledila specialista, pri katerem še nisva bila. Takoj sem naju naročila in nestrpno čakala dan, ko bova mogoče ugledala nekaj upanja.
Nastopil je dan D. Zdravniku izročiva najine dosedanje izvide. Po pregledu izvidov je samo odkimal z glavo. Vedela sem, da to ne pomeni ničesar dobrega. Po dolgi tišini sem ga v obupu prosila, da nama pomaga. Zdravnik se je odločil, da še enkrat naredijo punkcijo mod. Po tridesetih minutah naju je poklical v ambulanto in dejal, da je vse v redu in da imamo to, kar potrebujemo. Od veselja bi najraje skočila v zrak. Čeprav sem vedela, da je nadaljnja pot še dolga in težka, sem spet dobila nekaj upanja.
Se nadaljuje …
Storitev zagotavlja: Digitalpartner.si
Izdelava spletnih strani |
Optimizacija spletnih strani |
Marketinško - digitalna agencija