Pokličite nas (031) 801-856    

Prišel je ta trenutek, prišla je ta noč. Noč, katere sem se bala, odkar si prijokal na ta svet. Moj fantek je začel odraščat. Moj fantek se je odločil, da želi prespati noč brez svoje mamice.
S solzami v očeh, pišem ta grenak spomin, na noč, ko sem prvič brez tebe.
 
Kje naj začnem? 
Najbolje, da kar na začetku. Ko se spomnim svojega otroštva, vem, da nikoli nisem želela nikjer ostati čez noč. Četudi sem si velikokrat želela prespat pri babici, saj je tam bilo res super, me je misel na to, da bi morala spati brez svoje mame, odvrnila od želje, da bi tam ostala čez noč. Še danes se spominjam, da sem imela nekje štiri leta, ko sem želela prvič prespat pri svoji (danes žal že pokojni) babici. Vem, da mi je mami takrat obrazložila, da gre domov in da mamice ne bo zraven. Očitno me je močna želja po tem, da bi enkrat ostala pri babici, premamila. In tako je mama tudi odšla. Vse je bilo super do trenutka, ko je bil čas za spanje. Takrat je v meni nastala praznina. Želja po mamici je bila vedno večja in tako je bil tudi moj jok, vedno močnejši. Razlika med mamo in mano je bila 15 km. Želja po tem, da pride po mene, pa še večja. Spomnim se, da je babica naredila res vse, da bi me potolažila, ampak moja čustva so zmagala. Po eni uri tolaženja je videla, da nima smisla in poklicala mamo, da pride po mene. V trenutku, ko sem izvedela, da mamica prihaja po mene, sem bila takoj potolažena in vesela.
 
Zakaj vam vse to sploh govorim? Ker sama vem, kako mi je bilo v otroštvu, kako sem bila navezana na svojo mami in kako nisem hotela nikjer ostat, zato je moj strah o tem, da bi moj otrok kje prespal, še večji.
 
Naj povem, da je danes moj prvorojenec star 2 leti in 9 mesecev. V teh 33 mesecih se ni zgodilo, da bi kjerkoli ostal čez noč, brez mene ali atija. Ja, prav ste slišali. Verjetno sem za mnoge ena tistih ˝čudnih˝ mam, ki svojega otroka ne pustijo nikjer. Priznam, težko mi je Saša kjerkoli pustit, brez da bi za to imela kak opravičljiv razlog. Na prste dveh rok lahko preštejem, kolikokrat je čez dan kje ostal, mogoče za največ pet ur. Če sva ga že kje pustila, je bilo to zato, ker sem morala k zdravniku, ginekologu ali na faks. Ups, dvakrat sva ga tudi pustila zato, da sva lahko v miru nakupila stvari za zabavo, za njegov rojstni dan.
Še danes se spominjam, kako sva se obremenjevala, kaj bova naredila, če bom morala mojo drugorojenko Lino rodit ponoči. V glavi sva imela sto scenarijev, od tega, kako bova poklicala mamo, da pride k nam, do tega, kako bo šel zraven v bolnico. Na srečo sem Saša še sama zjutraj odpeljala v vrtec(s popadki na 4 minute), , čez dobro uro pa rodila. O tej zgodbi vam pišem kdaj drugič.
Takrat sva imela tudi pomisleke, kako izpeljat ˝polivanje˝. Za vse tiste, ki ne veste. Za nas Štajerce je to ˝must have˝, ko se rodi otrok. To je noč, posvečena novorojencu, oziroma izgovor atiju, da lahko malo bolj globoko poseže v kozarec, pri tem zbere vse svoje prijatelje, družino, znance, nato pa vsi skupaj pijejo celo noč. Najbolje je ta dogodek, to polivanje, izvesti, ko je mama še v bolnišnici, da si ata lahko naslednji dan odpočije.
Ampak pri nas je nastala težava. Kaj pa Saš? Kje bo spal? Nikjer še ni prenočil, na nikogar ni navajen, to je neizvedljivo! Po dolgem tuhtanju sva ugotovila, da enostavno ne bo šlo in da bomo polivanje prestavili na čas, ko se z Lino vrneva iz bolnice. Takrat bom lahko jaz doma, spali bomo skupaj, ati pa bo brez skrbi užival. In tako smo tudi to izpeljali.

Torej, kot ste lahko sami ugotovili, sem verjetno res ena ˝čudna˝ mama, ki enostavno ne more preživet dneva in noči brez svojih otrok.

30. 12. 2017 je prišel dan, ki si ga bom zapomnila za vedno. Bili smo na obisku pri tašči in ravno smo se odpravljali domov. Najprej se Saš ni želel obleči, ampak ok, s tem imamo zadnje čase redne probleme. Ko smo bili vsi oblečeni, se on začne jokat in kričat, da bi ostal pri babici. ŠOK!! V meni je kričalo: ˝Joj ne, prosim ne, nisi tega rekel, nisi tega mislil!˝ Takoj sem se zbrala, pogledala Saša in ga vprašala, če misli resno. ˝Ja, mami, pr babi bom ajo.˝ O joj, pa kaj res? Se to res dogaja?! Saj nisem vedela, se naj razjočem takoj ali malo kasneje. Seveda nisem želela tega pokazati, zato sem Sašu obrazložila, da mamica, ati in Lina gremo domov spat in da mi ne bomo pri babici. Da sredi noči mamice ne bo in da, če želi ostati, se vidimo naslednji dan. Izgledalo je, kot da razume, kaj mu govorim, in še vedno je vztrajal pri tem, da bi prespal pri babici. V redu, če si se sam tako odločil in če sam tako hočeš, te podpiram. Z grenkim priokusom sem se poslovila, ga poljubila in odšla skozi vhodna vrata. Zunaj sva z atijem in Lino počakala še kakšnih 10 minut v upanju, da si mogoče premisli. Preden sva odšla, sem na hitro poslušala, če je vse ok, če se mogoče joče, če naju pogreša. Ampak ne boste verjeli. On se je lepo pogovarjal z babico.

Usedli smo se v avto in odpeljali. To je bila najdaljša vožnja v mojem življenju. Ves čas sem gledala na telefon, kdaj me bo tašča poklicala in rekla, naj se obrnemo in pridemo nazaj. Ampak telefon kar ni hotel zazvonit. V avtu sva se z mojim pogovarjala, kako je to mogoče. Naenkrat sva bila tako sama, v avtu pa je vladala tišina. Ostali smo sami trije. Jaz, ati in Lina. In kot zakleto, je to noč ati moral še na polivanje. Atijeva sestrična je dobila drugo hčerko. In kaj to pomeni, nič drugega kot to, da bova z Lino sami. Pa kaj res? Pa ravno danes se je Saš odločil, da ne želi z nami domov? Sploh ne morem verjet, da se mi to dogaja. Ker smo pozno prišli domov, sem na hitro pripravila Lino na spanje in odšla z njo v posteljo. Še toliko bolj sem jo stisnila k sebi kot druge noči, saj sem ugotovila, da moji otroci odraščajo.

Ko je Lina zaspala, sem takoj odhitela do telefona, če me je mogoče, klicala tašča. Pogledam telefon in nič. Ni klica, ni sms-a. Res?! V obupu sem se usedla na sedežno in čakala, kdaj bo zazvonil telefon. No priznam, med tem časom sem seveda preverila, kaj se dogaja in ne boste verjeli. Tast je dejal, da bo vsak čas zaspal in da mu tašča bere pravljico. Aja, res al kaj? Pravljico? Doma odprem knjigo, preberem dva stavka in on že odkoraka, drugje pa najbolj zavzeto posluša. Včasih se že vprašam ali se otrok dela iz mene norca ali kaj. Doma je čista razvalina, drugod pa najbolj priden in poslušen otrok.

Hja, tako sem se odpravila spat sama z mojo drugorojenko.

Tako da, dragi starši, velikokrat sem prebrala tisti stavek, vsako noč objemi svojega otroka, kot da je zadnji. In prekleto RES je. Nikoli ne veste, kdaj bo otrok zadnjič želel spat z vami, nikoli ne veste, kdaj se bo zadnjič želel pocrkljat pri vas, nikoli ne veste, kdaj bo zadnjič, zato izkoristite vsak trenutek.

Otroci so naše veselje, otroci so naša sreča, naše zadovoljstvo in naša največja ljubezen. Otroci so tukaj, da nas učijo, kako lepo je lahko življenje.




 

*