Pokličite nas (031) 801-856    

Bilo je ravno po tem, ko smo skupaj zaključile izmeno v službi. Po naporni nočni, smo se usedle in malo pokramljale. Tema je nanesla na otroke. Po nekaj stavkih sem vprašala. Vprašala neumno vprašanje in dobila šokanten odgovor. Odgovor ob katerem mi je zastalo srce, odgovor ob katerem sem se počutila največji bedak na tem svetu in ob katerem bi se najraje skrila v najbolj temno luknjo in nikoli več prišla iz nje.  Tako žalostno je zvenelo, ko je rekla: ˝midva se že dve leti trudiva in ne moreva zanosit.˝

Sledila je tišina. Tišina, ki je trajala celo stoletje. V tistem trenutku nisem vedela, a sploh naj kaj rečem, ali naj bom raje tiho, ampak v sebi pa bi se najraje razjokala. Po nekaj trenutkih sem iz sebe spravila prvo besedo. Dejala sem, da mi je zelo žal in dalje obmolknila. Na srečo je ona bila tista, ki me je spravila iz zagate. Ona, ki je verjetno že n-tič slišala to neumno vprašanje, ona ki ob tem vprašanju podoživlja vso to grozno ˝potovanje˝.

Ob pripovedovanju njene zgodbe, se je ustavil čas. Vse kar sem lahko takrat naredila je bilo to, da sem jo poslušala. Ob njeni zgodbi sem se večkrat zamislila kako sem lahko srečna, da imam ob sebi dva otroka, za katera nisem rabila skozi vse to, kar je morala ona.

Punca, ki je na prvi pogled tako srečna in nasmejana. Punca, ki kar izžareva svojo energijo in pozitivo. Ona je tista za katero bi si najmanj mislila, da se ji dogaja nekaj tako žalostnega. Zakaj? Zakaj je svet tako krut? Zakaj morajo eni skozi tako težke trenutke?

Drage mamice, želim se vam opravičit v imenu vseh nas mam, ki postavljamo neumna vprašanja. Ne poznamo vaše zgodbe in se nam zdi preveč samoumevno, da nimate otrok. Naše besede zato prehitevajo naše misli. Žal nam je, resnično nam je žal in verjemite, da vas razumemo. Čeprav se sliši nemogoče, čeprav nismo dale niti približek vaše zgodbe skozi življenje, ampak prekleto dobro se zavedamo, kako prazno bi bilo naše življenje brez otrok.

Od tega dogodka naprej, kar nisem morala pozabit na to punco. Bili so dnevi, ko mi je po glavi odzvanjal njen odgovor. Dnevi, ko sem čutila bolečino z njo, pa čeprav samo v svojih mislih. Nekaj moram naredit. Še sama nevem kaj, ampak nekaj me vleče, da se zbližam z njo.

Zbrala sem pogum. Prišel je dan, ko sem enostavno vzela v roke telefon in ji pisala. Pisala v upanju, da mi bo podrobneje zaupala svojo zgodbo, ki jo bom lahko delila z vami in s tem mogoče pomagala kakšni mamici, ki se prav tako kot ona trudi, trudi, da postane MAMA

Zgodba, ki se me je tako močno dotaknila, se bo nadaljevala v naslednjih objavah.

Drugi del zgodbe najdete tukaj



 

*