Družina je ustvarjena, da ostane skupaj in naš beli angel

In smo pristali tukaj, na urgenci. Zakaj je prišlo do tega, si lahko preberete na tej povezavi.

S Sašem se odpraviva proti stavbi, kjer te velik rdeč napis Urgenca še dodatno spomni, da se dogaja nekaj grozljivega. Stopiva skozi vrata in ŠOK! Čakalnica dolga, kamor ti seže oko, v njej pa najmanj 30 ljudi. Izgubljena med vsemi, tekam sem in tja z otrokom v naročju, ki kar ne neha kričati od bolečin. Prvič v tako veliki bolnici, tako prestrašena in sama. Sprašujem ljudi, kam moram iti, iščem prava vrata ali kakšnega zaposlenega, ki bi mi bil pripravljen pomagati. Nikjer nikogar, vrata pa vsa zaprta.

In že čez nekaj trenutkov je prišla, vsa v belem, zaskrbljena tako kot jaz. Sam bog mi jo je poslal, da nam pomaga. Še danes nisem prepričana, ali je bila zdravnica ali sestra, vem samo to, da je bila takoj pripravljena priskočiti na pomoč. Priskrbela nam je, da smo na vrsto prišli takoj, sicer bi čakali vsaj uro in pol. Žal, prav ste slišali. Čeprav imamo majhnega otroka, bi morali čakati uro in pol, da pridemo na vrsto! Ne bom se preveč spuščala v razprave, saj vsi dobro vemo, kako je naravnano naše zdravstvo in politika.

Po prvem hitrem pregledu smo ugotovili, da moramo opraviti slikanje. Oh, misija nemogoče. Nekako se odpraviva do sobe, kjer poteka slikanje. Položim ga na mizo in upam, da nam bo nekako uspelo. Takrat se je šele začelo. Saš kriči še dvakrat močneje in me prosi, da ga vzamem nazaj v naročje. Ne predstavljate si mojega občutka. Iz njega so lile krokodilje solze, meni pa se je paralo srce. Z veliko težavo opravimo slikanje in spet čakamo. Čakamo, da pridemo na vrsto. Čakamo, da zdravnik pregleda slike in pove, kaj se dogaja. Po eni uri pridemo na vrsto, nakar zdravnik ugotovi, da obstaja sum, da ima izpahnjen kolk. Joj, kaj res? Pričakovala sem največ poškodbo kakšnih vezi, ne pa izpad kolka. Šok na šok! Vrhunec pa je sledil, ko zdravnik vzame v roke telefon in kliče drugega specialista za mnenje. V tistem trenutku so mi otrpnile noge, roke in jezik. Postalo mi je slabo in najraje bi se sesedla na stolu. Ne, ostati moram močna. Ne smem prestrašiti otroka, dajati moram občutek, kot da bo vse v redu.

Po tem slikanju nam je sledilo še eno. Treba se je bilo prepričati, da ni izpahnjen kolk. Spet moram lagati otroku, mu govoriti, da ga ne bo nič bolelo, da je to samo tako velika naprava, ki ga slika, in da bo kmalu vsega konec, čeprav vem, da ne bo tako. Glede na to, da je Saš imel prevelike bolečine in nikakor ni pustil, da bi mu ponovno slikali koleno, smo bili primorani dati pomirjevalo oziroma neke vrste uspavalo.

O, moj bog! Iz enega nedolžnega skoka smo že prišli do nekih pomirjeval? Kaj se nam res to dogaja? Kaj je narobe, kaj se bo zgodilo in kje sta bila Lina in ati? To so bila vprašanja, ki so se mi nenehno vrtela v glavi.

Midva s Sašem nekje v ambulantnih sobah, ati in Lina nekje zunaj. Ura je odbila 21. Lina tisti dan ni jedla kosila, se pravi je bila že pošteno lačna. Prav tako je bil čas, da se odpravi spat. Ampak kako? Lina je v obdobju, ko zanjo obstaja samo mama in nihče drug. Vedela sem, da se nekje zunaj dere kot lev in išče mamico. Jaz pa ležim tako nemočna s Sašem v naročju in čakam, da prime pomirjevalo, da lahko ponovno opravimo slikanje.

Med čakanjem prihiti do mene naš beli angel. Pove, da se Lina sprehaja z atijem pred vhodom oziroma ati sprehaja njo, saj joče v eno in kliče mami. Ojoj, groza. Kaj naj naredim? V trenutku sem želela vstati in oditi s Sašem ven. Gospodična me pomiri, pravi, da bo vse uredila in že odhiti.

No, v tistem trenutku mi je bilo še huje kot prej. Vedela sem, da moram ostati s Sašem, ampak najraje pa bi odhitela ven do Line. Kaj? Kako? A naj se dam na pol, da bom lahko zraven obeh? Kaj naj naredim? Eden od tisoče vprašanj, ki so mi letele čez glavo.

A naš beli angel je mislil na vse. Bila je tukaj za nas. Kot da bi bila poslana, da nam pomaga. Čez dobrih 10 minut smo bili že vsi skupaj. Medtem je gospodična priskrbela Lini malico, ji priskrbela novo igračko in pospremila atija in Lino do naju, ob tem pa dejala, da je družina ustvarjena, da je skupaj.

Res je. Družina je ustvarjena, da je skupaj, da si pomaga tako v dobrih kot v težkih trenutkih. Družina je celota in eden brez drugega ne deluje. Vesela sem, da smo na koncu bili vsi skupaj, čeprav smo čakali na rezultate slik. Bili smo tam, drug zraven drugega in takoj smo se vsi počutili bolje.

Kakšni so bili izvidi in kaj je sledilo, pa boste lahko kmalu prebrali v novi objavi.

P. S.
Če kdo pozna gospodično vitke postave z dolgimi blond lasmi, staro do 35 let, ki ima prav tako majhna otroka in dela na urgenci v UKC MB, pa bom vesela, če mi sporoči njeno ime, da jo najdem in se ji zahvalim za vse, kar je storila za nas.