Veš, tisti občutek, ko slutiš, da se bo nekaj zgodilo, ampak te vseeno vleče, da greš. Res je, nesreča res nikoli ne počiva.
Bila je ena taka, čisto običajna sobota. Proti popoldnevu smo omahovali, ali gremo domov ali bi se raje odpravili na igrala. Prav nobenemu od naju, seveda če izvzamemo otroka, se ni ljubilo peljati v Maribor v slavni igralni center. Kot da bi vedela, da se ne bo dobro izšlo, sva se spraševala, ali bi se odpravili ali bi raje odšli proti domu. Ampak že samo en pogled v iskrive otroške oči naju je prepričal, da vseeno gremo in se zabavamo.
Ob prihodu v igralni center sva vedela, da sva se odločila prav. Otroka sta se zapodila do igral, midva pa sva se podala v lov za njima. Ko sem že neštetokrat preplazila vse ovire in pretekla nekaj kilometrov, sta se me otroka le usmilila in se podala na trampolin.
Slavni trampolin, največja priljubljenost med otroki. Trampolin – ljubezen mojega otroštva. Orodje, na katerem sem dosegala najboljše rezultate v svoji športni karieri. In zdaj mi takole vračaš? Oh, ko bi le vedela, da se bo takole končalo.
Naša otroka sta nerazdružljiva, skupaj se igrata, skupaj se smejita, tepeta in kričita. In tako sta se tudi skupaj podala na trampolin. Po nekajminutnem skakanju sta se spomnila, da je bolj zabavno, če z njima skače mami. Kot da bi vedela, da se bo nekaj zgodilo, zavračam Saša, da mami ne more skakati z njim, ker je že prevelika. Čeprav, PAZI, seveda da nisem prevelika, za trampolin nisi nikoli prevelik. In tudi do tistega dne, sem vedno skakala z otroki, jim pokazala kakšno salto in se metala na zadnjico.
Njegova vztrajnost (beri kričanje) me je prepričala, da skačem z njim. Na žalost najina sreča ni dolgo trajala. Po nekaj skokih, ko sem videla, da s Sašem ne skačeva enakomerno, sem vedela, da nekaj ne bo v redu. Še preden mi je uspelo se ustaviti, je Saša ˝nabilo˝, v trenutku je pokrčil koleno iz njega pa je prišel glas, ki še ga nisem slišala. Vedela sem, da se je zgodilo nekaj hudega. Vse veselje, vsa strast, vse je izginilo v sekundi. Pristopim do njega in vidim, da ima pokrčeno nogo in da je ne more iztegniti. Z atijem sva se samo spogledala in vedela sva, da se je naše rajanje končalo in da moramo oditi. V obupu in besu sama nase odhitimo po stvari in se na hitro oblečemo. No, videti je bilo predvsem težje, kot se zdaj bere. V eni roki sem imela Saša, ki je kričal od bolečine, z drugo roko sem iskala zdravstveno kartico, s pogledom pa iskala najbolj prijazno osebo, ki bi mi povedala, kje v Mariboru dela dežurna služba. Na srečo smo vse skupaj uredili dokaj hitro in se odpravili v avto. Vožnja do UKC-ja v Mariboru se je vlekla mesec dni. Saš je jokal in kričal. Lina se je jokala, ker je želela k meni v naročje, ati je peljal sto na uro, jaz pa sem samo upala, da poškodbe niso prehude in da bomo čim prej prispeli.
Med potjo sva imela v glavi sto scenarijev. V bistvu sva jih tudi toliko potrebovala glede na to, da Lina zadnje mesece ne more brez mene, v nasprotnem primeru lahko kriči do onemoglosti. Kaj pa zdaj? Saš pa tudi ne more k zdravniku brez mene, glede na to, da ga držim jaz in da mu noge ne smeš premakniti za centimeter. Kaj bomo naredili? Kako bomo to izpeljali?
Da to ni dovolj, se med vožnjo spomnim, da sem v igralnem centru pozabila telefon. Eh, pa daj? Pa res? Kako se vedno nam to dogaja? Že neštetokrat sem rekla, da bom očitno enkrat še nekje pozabila glavo. No, očitno jo bom enkrat res morala, da bo potem boljše.
Ok, nekako sva se dogovorila, da s Sašem smukneva kar se da hitro iz avta, da Lina sploh ne opazi, da naju ni, ati in mala pa nato odhitita po telefon. Vsi skupaj se kasneje dobimo v bolnici. Vse do sem je še nekako šlo.
Kaj se je dogajalo v univerzitetnem kliničnem centru, kako dolgo smo bili tam, kako je vse to prestal Saš in še bolj pomembno, kako je to prestala Lina, pa si boste lahko prebrali v naslednji objavi.
Ne zamudite
Storitev zagotavlja: Digitalpartner.si
Izdelava spletnih strani |
Optimizacija spletnih strani |
Marketinško - digitalna agencija