Pokličite nas (031) 801-856    

Ti si moj ponos, ti si moja sreča. Tako majhen, pa vendar tako odrasel.

Včeraj sem šla po Saša v vrtec. Vstopim v igralnico in pozdravim. V trenutku, ko me je moj fantek zagledal, se je začel ozirati po igralnici in spraševal, kje je moja rožica. Ker je bil včeraj naš dan – dan žena, sem vedela, da ima nekaj zame. Po dolgem iskanju mu vzgojiteljica pove, da ima svoje darilo že v omarici. Brez kakršnega koli pozdrava odhiti v garderobo po svoj izdelek. Vzame risbico in mi pove, da je to naredil zame. Trenutek, ko ti zastane dih, v grlu nastane cmok in trenutek, ki se ga z besedami preprosto ne da opisati.

V njegovih iskrivih očeh sem videla, kako zelo je ponosen na tole risbico. Širok nasmeh na ustih, spremenjena mimika obraza in čakanje, kaj bo storila mami. Priznam. V tistem trenutku bi se najraje razjokala. Pa ne od žalosti, ampak od sreče. Od vseh čustev, ki sem jih videla na obrazu svojega sina. Ponos je žarel iz njega. Počutil se je pomembnega, vedel je, da je naredil nekaj, kar mi pomeni največ na svetu. Poklonil mi je najlepše darilo, darilo, ki je dano iz srca. V tistem trenutku sem se morala zadržati. Zadržati sem morala solze sreče, saj bi si jih lahko predstavljal drugače. Še vedno je premajhen, da bi razumel, da mami joče od sreče in ne zato, ker je žalostna ali ker jo mogoče kaj boli.

Odkar imam otroke, sem zmeraj upala in kanček dvomila, da jih bom znala naučiti skromnosti. Glede na to, da moji otroci odraščajo v sodobnem času, času, ko imajo vsega preveč, zna biti to res težka naloga. Upala sem, da bom znala nanje prenesti to, kar me je naučila moja mami. To, da so pomembne drobne stvari, skromne želje in skupni trenutki.

Ko sva se včeraj pogledala iz oči v oči, sem preprosto videla, da mi je uspelo. Vedel je, da sem najsrečnejša oseba na tem planetu, vedel je, da je naredil nekaj dobrega in vedel je, da mi takšne male stvari pomenijo največ na svetu. Bil je ponosen nase, ker je vedel, da je osrečil svojo mamico. Uh, kako sem bila šele ponosna jaz. Močno sva se objela in »poljubčkala«. Verjetno sem se 763.839-krat zahvalila za risbico in mu povedala, da ga imam neizmerno rada.

S tem sem poplačala ves njegov trud, vloženo delo in veselje, ki ga je imel, ko mi je predal svoje darilo.

Ne pozabite, otroci so naše ogledalo. Naj v našem življenju prevladajo skupni trenutki in majhne pozornosti, polne otroškega smeha in ljubezni.

*